Smo družina Kastelic in prihajamo iz osrednje Slovenije iz kraja Grosuplje. Vsi v naši družini obožujemo živali in si brez njih ne predstavljamo našega popolnega življenja. Našo družino sestavljajo trije otroci, psi, mačke, papagaji, kuščarji, kokoši, grlice, ribe v ribniku in akvariju, kunci, hrčki... in še bi lahko naštevali. Skratka smo res družina nora na živali. Pri nas ima vsaka žival svoj prostor v našem srcu in so v vsem pomenu besede del naše družine! Prvotno se ukvarjamo z družinskim podjetjem, veterino, trgovino in spletno trgovino za male živali.
Z vzrejo se ukvarjam predvsem jaz, starejša hči - Eva Kastelic, sem lastnica psarne in kužkov zato bom v nadaljevanju pisala v mojem imenu. Moja pot se je začela že ob rojstvu. Kot hči veterinarja mi je bila sama ljubezen do živali - predvsem do psov položena v zibelko. Naš prvi kuža je bil črn skodran mešanček Jaka, kateri je bil z mano do mojega 10 leta, doživel pa je kar 17 polnih let življenja. Dolgo časa sem nekako iskala pravo pasmo zame, tako, ki bi popolnoma ustrezala meni, mojemu značaju in načinu življenja. Posledično imamo doma tudi kar nekaj kužkov. :) Prvotna resna ljubezen se je razvila do pasme landseer in takrat je k nam prišla naša Cintie. S Cintie sem pri svojih 13 letih osvojila slovenski šampionat in bila zelo aktivna na pasjih razstavah tako v Sloveniji kot v tujini. S Cintie se je nekako prebudila tudi želja imeti mladičke in vzrejati prave predstavnike pasme, katerih karakter bo osrečeval tudi druge. Vendar pri naši landseerki nikoli nismo imeli te sreče in na žalost njenih potomcev nimamo, čeprav smo si to zelo želeli. Moj športni duh pa si je poleg landseerja vedno želel še pasmo, s katero bi res lahko aktivno preživljala svoj prosti čas. Tako smo leta 2015 v naš dom pripeljali še Twixa - border collija. S Twixom sem se še dodatno začela ukvarjati s kinologijo, predvsem na športnih področjih. Končane imava štiri izpite (A, B-Bh, RO1, RO2), preizkusila sva se tudi v agilityu, pašnji ovac, itd.
Poleg dveh najboljših psov, ki jih lahko človek ima - Cintie in Twixa, je bila v meni tudi skrita želja imeti malo senco, ki te spremlja povsod, ki jo lahko skriješ v ''žep'' in, ki bo nas tri spremljala na skupnih dogodivščinah. Ko sem v domačem podjetju v ambulanti in trgovini videvala pomerančke sem si rekla ''To je to! Še ena pasma, ki mi je enostavno namenjena in pisana na kožo!'' in še kako res je! Mala pomerančica Paya je leta 2017 ukradla moje srce in pasma se je z njo za vedno usidrala v moje srce. Paya je že od prvega dne postala moja mala senca, moj mali duhec, ki je vedno in povsod z menoj.
Poleg vzreje od leta 2017 pišem tudi za revijo Kinolog, ki je uradno glasilo kinološke zveze Slovenije, po poklicu sem veterinarski tehnik in študiram podjetništvo.
ZAKAJ SEM SE ODLOČILA ZA VZREJO? Vzreja še zdaleč ni bila moj namen, ko sem kupila mojo prvo pomerančico Payo. Vendar me je Paya s svojim karakterjem, zdravjem in lepoto prav prepričala v to, da si želim njene gene podati še naprej in da si želim imeti njenega potomca oziroma potomko. Še dodatno sem bila v to prepričana, ko sem pasmo začela bolj raziskovati in ugotovila, da je vedno manj vzrediteljev, ki se za pasmo res zavzema in ji želi dobro. Vzrediteljev, ki se jim ne gre samo za denar, ker je pasma popularna ampak takih, ki pasmo res poznajo! Pa tudi zato, da bi začela ozaveščati ljudi, da pomeranci niso psi za v torbice in za v oblekice, da niso modni dodatek ampak so psi v pravem pomenu besede. Posledično bi rada ljudem predstavila tudi to, da izgled pomerancev ni vse, kakšna dlaka mora biti pravilna, kakšne gobčke morajo imeti in tako dalje.
ZAKAJ IME MALNSKA? Prihajamo iz več kot 200 let stare hiše, ene prvih v našem kraju, z bogato zgodovino. Psarni smo dali ime MALNSKA zato, ker se že od nekdaj pri nas doma reče ''pri Malnskih'' to pa zato, ker še v zgodovini je pred našo staro hišo bila žaga in mlin (maln), kamor so ljudje nosili mlet svoja žita v moko. Še zdaj, ko gremo na sprehod nas starejši ljudje pozdravljajo in prepoznajo kot ''O, vi ste pa Malnski.'' Želeli smo si, da so naši kužki in kužki skoteni pri nas, del nas in da s seboj nosijo našo zgodbo.