Kdo pravzaprav so pomeranci? Pomeranci so pravi mali raziskovalci, radi se potepajo, hodijo, tečejo, skačejo, so aktivni kužki, vendar kljub temu ne smemo pozabiti, da so aktivni lahko samo, če jim njihovo zdravje to dopušča. Ravno zato si sama želim vzrejati take športne kužke, ki bodo s svojimi lastniki, tako kot Mamba in Paya, z mano odkrivali nove kraje in nova doživetja. Mi gremo na SUP, gremo v hribe, na morje, na plažo, v gozd, v blato, to so kužki, ki so pripravljeni na vse to! Nikakor niso kužki za v torbice in za nadomestila igračam in plišastim medvedkom, čeprav na veliko žalost pasme, zaradi povpraševanja ljudi in neodgovornosti vzrediteljev po svetu, to vedno bolj postaja prihodnost te čudovite pasme. Nekateri vzreditelji zaradi popularnosti same pasme v njej vidijo predvsem zaslužek. Na pasmo samo se ne spoznajo, ne vedo, kakšen je standard, kakšne bolezni imajo, gre se jim samo za vzrejo psov, katere lahko po izgledu prodajajo čim dražje, in sicer netipične s pretirano kratkimi gobcki, puhasto dlako, slabo telesno zgradbo,... Na srce vam polagam, da se pred nakupom, ne samo pomeranca, ampak katerega koli psa, dobro pozanimate!
Zgodovina pasme
Nemški špici (pod katere spadajo tudi pomeranci) so potomci kamenodobnih šotskih psov (Canis familiaris palustris Rüthimeyer) in poznejših koliščarskih ("Pfahlbau") špicev. So najstarejša pasma psov v srednji Evropi. Sodeč po arheoloških najdbah, naj bi živeli ne samo v Evropi, ampak po vsem svetu, tudi v Afriki. Veliko ostalih pasem je nastalo iz njih. V ne-nemško govorečih državah je volčji špic znan tudi pod imenom "Keeshond", pritlikavi špic pa kot "Pomeranec". Špici so bili nekoč veliki in močni zganjalci ovac ter čuvaji. Med bližnje sorodnike špicev štejemo norveškega losovca, šiperke in ameriškega eskimskega psa. Vsi špici imajo skupne lastnosti, med katere štejemo bujno dlako, pokončna ušesa, temperament in značilno klinasto obliko glave.
Poljska provinca Pomorjanska, pokrajina ob Baltiku med Odro in Vislo, je kraj, kjer so se razvili pritlikavi nemški špici (v nadaljevanju pomeranci). Kot prikazujejo slike spodaj, naj bi nekoč tehtali okoli 30 kilogramov. Ena izmed oseb, katera je najbolj pripomogla k prepoznavnosti teh kužkov, je bila angleška kraljica Viktorija (Viktorija Britanska). Pasma je bila v tistih časih zelo priljublena, njihovi lastniki so bili med drugimi tudi Marija Antoinetta, Martin Luther King (imel je psička z imenom Belferlein, ki ga je večkrat omenjal v svojih spisih), Wolfgang Amadeus Mozart, ki je svojemu Pimperlu posvetil celo arijo, pisatelj Emile Zola, slikar, kipar in arhitekt Michelangelo Buonarroti (kateri je s svojim špicem barval Sikstinsko kapelo), tudi fizik Newton si je življenje delil z nemškim špicem Diamondom, ki je, kot pravijo, z veseljem žvečil njegove rokopise. Imeli so jih tudi na Napoleonovem dvoru.
Leta 1761 je bilo leto, ko se je princesa Sophie Charlotte iz sosednje poljske regije v Angliji poročila s kasnejšim angleškim kraljem Jurijem III. S seboj v Anglijo je pripeljala svoja dva pomeranca (po takratnem standardu sta tehtala okoli 10 do 20 kilogramov) Pheobe in Mercurya. Bila sta čisto bela. Pasma je prav zaradi nje hitro postala zelo priljubljena na angleških dvorih. Svojo prepoznavnost pa je, kot že zgoraj omenjeno, pasma dosegla s kraljico Viktorijo Britansko, ki je bila vnukinja Sophie Charlotte in Jurija III. Ta se je na popotovanju po Italiji leta 1888 zaljubila v pomerančka po imenu Marco. Marco je tehtal le okoli 6 kilogramov. Tisti čas je bil eden najbolj prepoznavnih pomerancev in je zmagoval na ogromno razstavah. Marcova slika je spodaj, zadnja v nizu štirih. Bila je tudi vzrediteljica te pasme. Pomeranci so spremljali kraljico Viktorijo Britansko čisto do konca njenega življenja. Zadnji, njen najljubši je ob njej ležal, ko se je poslavljala.
Poljska provinca Pomorjanska, pokrajina ob Baltiku med Odro in Vislo, je kraj, kjer so se razvili pritlikavi nemški špici (v nadaljevanju pomeranci). Kot prikazujejo slike spodaj, naj bi nekoč tehtali okoli 30 kilogramov. Ena izmed oseb, katera je najbolj pripomogla k prepoznavnosti teh kužkov, je bila angleška kraljica Viktorija (Viktorija Britanska). Pasma je bila v tistih časih zelo priljublena, njihovi lastniki so bili med drugimi tudi Marija Antoinetta, Martin Luther King (imel je psička z imenom Belferlein, ki ga je večkrat omenjal v svojih spisih), Wolfgang Amadeus Mozart, ki je svojemu Pimperlu posvetil celo arijo, pisatelj Emile Zola, slikar, kipar in arhitekt Michelangelo Buonarroti (kateri je s svojim špicem barval Sikstinsko kapelo), tudi fizik Newton si je življenje delil z nemškim špicem Diamondom, ki je, kot pravijo, z veseljem žvečil njegove rokopise. Imeli so jih tudi na Napoleonovem dvoru.
Leta 1761 je bilo leto, ko se je princesa Sophie Charlotte iz sosednje poljske regije v Angliji poročila s kasnejšim angleškim kraljem Jurijem III. S seboj v Anglijo je pripeljala svoja dva pomeranca (po takratnem standardu sta tehtala okoli 10 do 20 kilogramov) Pheobe in Mercurya. Bila sta čisto bela. Pasma je prav zaradi nje hitro postala zelo priljubljena na angleških dvorih. Svojo prepoznavnost pa je, kot že zgoraj omenjeno, pasma dosegla s kraljico Viktorijo Britansko, ki je bila vnukinja Sophie Charlotte in Jurija III. Ta se je na popotovanju po Italiji leta 1888 zaljubila v pomerančka po imenu Marco. Marco je tehtal le okoli 6 kilogramov. Tisti čas je bil eden najbolj prepoznavnih pomerancev in je zmagoval na ogromno razstavah. Marcova slika je spodaj, zadnja v nizu štirih. Bila je tudi vzrediteljica te pasme. Pomeranci so spremljali kraljico Viktorijo Britansko čisto do konca njenega življenja. Zadnji, njen najljubši je ob njej ležal, ko se je poslavljala.
Špica v minuaturni podobi so naredili Angleži, saj so hoteli Nemcem odvzeti vsaj eno pasmo evropskih špicev. Vendar je pomeranec še vedno ostal čisto pravi špic. Pasma se je najbolj razvijala med leti 1900 in 1930. V tem času so bili tudi najštevilčnejša pasma prijavljena na eno izmed svetovno najbolj znanih pasjih razstav Crufts v Veliki Britaniji. Vendar se je pasma pojavljala že mnogo prej. Pasemski klub za pomerance, so v Angliji ustanovili že leta 1891. V ZDA pa so prve pomerance pripeljali leta 1898, samo pasmo pa so priznali dve leti kasneje.
V ZDA so pomeranci hitro postali znani in cenjeni tudi na pasjih razstavah. Vzrediteljica Glen Rose Flashaway je leta 1926 s svojim pomerancem zmagala med pritlikavimi pasmami na sloviti razstavi Westminsterskega kluba. Pomeranec z imenom Great Elms Prince Charming II (na prvi in drugi sliki spodaj) pa je bil prvič veliki zmagovalec celotne newyorške razstave Westminster leta 1988. 10 let kasneje, leta 1998 so pomeranca v mednarodni kinološki zvezi FCI vključili v standard nemških špicev, dodali so ga kot pritlikavega nemškega špica. Standard s številko 97, ki nosi datum 5. marec 1998 (standard je bil posodobljen 12.11.2019), govori o nemških špicih, vključujoč tudi pomeranca in keeshonda. Istega leta, leta 1998, je tudi v Slovenijo prišla prva psička iz Amerike. Njeno ime je bilo Abi (Abishag of Lenette, spodaj četrta slika) in je pravnukinja zgoraj omenjenega Great Elms Prince Charming II. Z Abi se je začela tudi vzreja pomerancev v Sloveniji. Je prva psička v psarni None Such, iz katere prihaja tudi oče (potomec Abi) naše Mambe.
V ZDA so pomeranci hitro postali znani in cenjeni tudi na pasjih razstavah. Vzrediteljica Glen Rose Flashaway je leta 1926 s svojim pomerancem zmagala med pritlikavimi pasmami na sloviti razstavi Westminsterskega kluba. Pomeranec z imenom Great Elms Prince Charming II (na prvi in drugi sliki spodaj) pa je bil prvič veliki zmagovalec celotne newyorške razstave Westminster leta 1988. 10 let kasneje, leta 1998 so pomeranca v mednarodni kinološki zvezi FCI vključili v standard nemških špicev, dodali so ga kot pritlikavega nemškega špica. Standard s številko 97, ki nosi datum 5. marec 1998 (standard je bil posodobljen 12.11.2019), govori o nemških špicih, vključujoč tudi pomeranca in keeshonda. Istega leta, leta 1998, je tudi v Slovenijo prišla prva psička iz Amerike. Njeno ime je bilo Abi (Abishag of Lenette, spodaj četrta slika) in je pravnukinja zgoraj omenjenega Great Elms Prince Charming II. Z Abi se je začela tudi vzreja pomerancev v Sloveniji. Je prva psička v psarni None Such, iz katere prihaja tudi oče (potomec Abi) naše Mambe.
Nemčija in nemški špic
V domovini pomerancev oz. špicev v Nemčiji so prvi klub za špice (Verein für Deutsche spitze ) ustanovili leta 1899. Vzreditelji so si prizadevali vzrediti čim bolj kakovostne in zdrave pse. Za razliko od Anglije in Amerike, kjer priznavajo kot uradne pasme le volčjega špica ter pomeranca, pa so v Evropi priznane vse velikosti špicev. Tako imamo volčjega špica, velikega, srednjega, malega ter pritlikavega špica. Kljub temu, da gre za isto pasmo, je nemški tip špica ostal precej drugačen od ameriškega in angleškega pomeranca. Ta drugačnost se kaže v splošnem izgledu psov, nemški špici imajo precej bolj špičaste gobčke, ožje glave, večje razmerje med gobčkom in lobanjskim delom, uhlja sta večja, velike razlike so tudi v dlaki, ki je manj bogata s podlanko in bujna, tudi konstitucijsko so običajno nemški psi manj robustni, razlika pa je tudi v značaju, saj so ameriški in angleški psi zaradi načrtne vzreje in prizadevanja izkoreninitit pogosto nevrotičnost praviloma bolj umirjeni. Do začetka prve svetovne vojne leta 1914 je Anglija imela vodilno mesto na področju razvoja in vzreje kakovostnih pomerancev. Nato pa se je žarišče preselilo v Ameriko. Danes Ameriški pomeranci pomembno vplivajo na razvoj pasme na vseh kontinentih, tudi v Evropi.
Izsek FCI Standarda v slovenščini
FCI STANDARD N°97, 12.11.2019
Nemški špic vključno z volčjim špicem in pomerancem
Nemški špic vključno z volčjim špicem in pomerancem
KRATEK ZGODOVINSKI POVZETEK: Nemški špici so potomci kamenodobnih šotskih psov (Canis familiaris palustris Rüthimeyer) in poznejših koliščarskih ("Pfahlbau") špicev. So najstarejša pasma psov v srednji Evropi. Veliko ostalih pasem je nastalo iz njih. V ne-nemško govorečih državah je volčji špic znan tudi pod imenom "Keeshond", pritlikavi špic pa kot "Pomeranec".
SPLOŠNI IZGLED: Špici očarajo s svojo prelepo dlako, ki zaradi bogate podlanke štrli pokonci. Posebej impresiven je močan, grivast ovratnik okoli vratu ter košat, izrazito čez hrbet nošen rep. Lisičja glava z živahnimi očmi in majhnimi, špičastimi, blizu drug drugemu nastavljenimi ušesi, dajejo špicu značilen, edinstven, predrzen izgled.
POMEMBNA RAZMERJA: Razmerje med plečno višino in dolžino telesa je 1: 1. Razmerje med dolžino gobca in dolžino lobanje pri pomerancih je približno 2: 4.
OBNAŠANJE IN KARAKTER: Nemški špic je vedno pozoren, živahen in izjemno vdan svojemu lastniku. Je zelo lahko učljiv in lahko ga je trenirati. Zaradi nezaupanja do tujcev in pomanjkanja lovskega nagona je idealen čuvaj doma in posestva. Ni ne plašen ne agresiven. Nevtralnost do vremenskih razmer, krepkost in dolga življenjska doba so njegove najodličnejše lastnosti.
SPLOŠNI IZGLED: Špici očarajo s svojo prelepo dlako, ki zaradi bogate podlanke štrli pokonci. Posebej impresiven je močan, grivast ovratnik okoli vratu ter košat, izrazito čez hrbet nošen rep. Lisičja glava z živahnimi očmi in majhnimi, špičastimi, blizu drug drugemu nastavljenimi ušesi, dajejo špicu značilen, edinstven, predrzen izgled.
POMEMBNA RAZMERJA: Razmerje med plečno višino in dolžino telesa je 1: 1. Razmerje med dolžino gobca in dolžino lobanje pri pomerancih je približno 2: 4.
OBNAŠANJE IN KARAKTER: Nemški špic je vedno pozoren, živahen in izjemno vdan svojemu lastniku. Je zelo lahko učljiv in lahko ga je trenirati. Zaradi nezaupanja do tujcev in pomanjkanja lovskega nagona je idealen čuvaj doma in posestva. Ni ne plašen ne agresiven. Nevtralnost do vremenskih razmer, krepkost in dolga življenjska doba so njegove najodličnejše lastnosti.
Standard v slikah
Za povečanje posamezne slike kliknite na sliko. Vir slik: A closer look, Pom Review, by Christine Heartz
Zakaj je pasemski standard pomemben?
Avtor spodnjega članka: Nika Kocjančič - psarna None Such poms
Ko sem pred 20 leti začela z vzrejo, nisem čisto dobro razumela, zakaj izkušeni dolgoletni vzreditelji tako poudarjajo, kako pomembno, da se vzreditelji in sodniki držijo določil pasemskih standardov.
Takrat se mi mogoče niti ni zdelo toliko pomembno, če se je pojavil nek trend v pasmi, neka atraktivna vrlina, ki je pasmo naredila še bolj privlačno. Po par letih takega trenda pa so se vedno začeli pojavljat tudi zdravstveni problemi, ki so bili posledica takega trenda, in vsakič sem se vrnila na besede modrih dolgoletnih vzrediteljev, in začela dojemat, kako prav so imeli...
Pasemski standardi v besedi in slikah določajo, kako naj bi nekatera pasma izgledala ter kakšen naj bi bil njen značaj. Določajo smernice vzrediteljem in sodnikom, s katerimi se ohranijo tipične lastnosti pasem.
Pasemski standardi so nastajali v letih, ko ni bilo interneta, takrat so se pisci standardov ozirali na to, da se definira zdrave, fukcionalne pasme, ki bodo odražale zgodovino in namen, za katerega so bile vzrejene. Njihovo znanje je izviralo iz dolgoletne prakse, z izpostavitvijo nezaželenih in diskvalifikacijskih napak v standardih so želeli pasmo obvarovati pred deformacijami in preštevilnimi zdravstvenimi problemi, ki so kot Pandorina škatla, ko jih enkrat spustiš iz vajeti. Njihov namen je bil dobrobit pasme, ne pa zaslužki in koristoljublje posameznikov.
Vedno so se tekom let pojavljali posamezniki ali skupine, ki so zaradi lastnih interesov želeli spreminjati standarde. V današnjem globalnem času je takih tendenc še več, posamezniki imajo lahko še večjo moč, saj v virtualnem svetu dosežejo večjo skupino podpornikov, ki marsikdaj mogoče niti ne vedo, kaj podpirajo.
Danes se lahko pojavijo določeni psi z neko atraktivno karakteristiko, ki pa ni v skladu s pasemskim standardom. Z močjo virtualnih medijev se lahko takega psa zelo dobro oglašuje, ljudje nimajo znanja o pasmah, genetiki, telesni zgradbi, funkcionalnosti, z lahkoto nasedejo atraktivnosti, zelo hitro postane ta karakteristika »pravilo« v pasmi. Ko se v par letih ugotovi, da je taka karakteristika povzročila marsikatere probleme v pasmi, je že prepozno...
Zato je dandanes še bolj pomembno, da pasemski klubi, vzreditelji ter sodniki spoštujejo pasemske standarde, delujejo odgovorno, osebne preference ne bi smele imeti vpliva na ocenjevanje psov, vzreditelji in sodniki bi se morali zavedati svojega poslanstva, to je ohranitev zdravih in funkcionalnih psov s karakteristikami določenih pasem.
S spoštovanjem pasemskih standardov se ohranjajo karakteristike pasme, zato vzreditelji in sodniki ne bi smeli podleči trenutnim modnim muham, ki bi pasmo ne samo vizualno temveč tudi zdravstveno pokvarile.
Takrat se mi mogoče niti ni zdelo toliko pomembno, če se je pojavil nek trend v pasmi, neka atraktivna vrlina, ki je pasmo naredila še bolj privlačno. Po par letih takega trenda pa so se vedno začeli pojavljat tudi zdravstveni problemi, ki so bili posledica takega trenda, in vsakič sem se vrnila na besede modrih dolgoletnih vzrediteljev, in začela dojemat, kako prav so imeli...
Pasemski standardi v besedi in slikah določajo, kako naj bi nekatera pasma izgledala ter kakšen naj bi bil njen značaj. Določajo smernice vzrediteljem in sodnikom, s katerimi se ohranijo tipične lastnosti pasem.
Pasemski standardi so nastajali v letih, ko ni bilo interneta, takrat so se pisci standardov ozirali na to, da se definira zdrave, fukcionalne pasme, ki bodo odražale zgodovino in namen, za katerega so bile vzrejene. Njihovo znanje je izviralo iz dolgoletne prakse, z izpostavitvijo nezaželenih in diskvalifikacijskih napak v standardih so želeli pasmo obvarovati pred deformacijami in preštevilnimi zdravstvenimi problemi, ki so kot Pandorina škatla, ko jih enkrat spustiš iz vajeti. Njihov namen je bil dobrobit pasme, ne pa zaslužki in koristoljublje posameznikov.
Vedno so se tekom let pojavljali posamezniki ali skupine, ki so zaradi lastnih interesov želeli spreminjati standarde. V današnjem globalnem času je takih tendenc še več, posamezniki imajo lahko še večjo moč, saj v virtualnem svetu dosežejo večjo skupino podpornikov, ki marsikdaj mogoče niti ne vedo, kaj podpirajo.
Danes se lahko pojavijo določeni psi z neko atraktivno karakteristiko, ki pa ni v skladu s pasemskim standardom. Z močjo virtualnih medijev se lahko takega psa zelo dobro oglašuje, ljudje nimajo znanja o pasmah, genetiki, telesni zgradbi, funkcionalnosti, z lahkoto nasedejo atraktivnosti, zelo hitro postane ta karakteristika »pravilo« v pasmi. Ko se v par letih ugotovi, da je taka karakteristika povzročila marsikatere probleme v pasmi, je že prepozno...
Zato je dandanes še bolj pomembno, da pasemski klubi, vzreditelji ter sodniki spoštujejo pasemske standarde, delujejo odgovorno, osebne preference ne bi smele imeti vpliva na ocenjevanje psov, vzreditelji in sodniki bi se morali zavedati svojega poslanstva, to je ohranitev zdravih in funkcionalnih psov s karakteristikami določenih pasem.
S spoštovanjem pasemskih standardov se ohranjajo karakteristike pasme, zato vzreditelji in sodniki ne bi smeli podleči trenutnim modnim muham, ki bi pasmo ne samo vizualno temveč tudi zdravstveno pokvarile.
Razlike med pomerancem in malim nemškim špicem
(razlike navajam iz pasemskega standarda FCI N° 97 - 12.11.2019/EN)
- Razmerje med dolžino gobca in dolžino lobanje (pomeranec 2:4, mali nemški špic 2:3)
- Velikost (pomeranec: 21 cm ± 3 cm (torej od 18 – 24 cm), mali nemški špic: 27 cm ± 3 cm (od 24 – 30 cm)
- Karakter pasem se v standardu nekoliko razlikuje. Oba navajam spodaj.
Pomeranec: Pritlikavi nemški špic je vedno pozoren, živahen in izredno navezan na svojega lastnika. Je zelo učljiv in lahko ga je trenirati. S svojim prijaznim in veselim značajem je idealen spremljevalec in družinski pes ter čuvaj za hišo in stanovanje. Ni plah niti agresiven. Brezbrižnost do vremenskih razmer, robustnost in dolgoživost so njegovi najbolj izjemni atributi.
Mali nemški špic: Nemški špic je vedno pozoren, živahen in izredno navezan na lastnika. Je zelo učljiv in lahko ga je trenirati. Zaradi naravnega nezaupanja do tujcev in pomanjkanja lovskega nagona je idealen spremljevalec in družinski pes ter čuvaj za dom in kmetijo. Ni plah niti agresiven. Brezbrižnost do vremenskih razmer, robustnost in dolgoživost so njegovi najbolj izjemni atributi.
1. slika: fotografija iz skupnega standarda N° 97 - nemški špic, 2. slika: slika pomeranca iz FCI standarda, 3. slika: slika malega nemškega špica - evropski šampion
Zdravstvene težave
Pomeranci so razmeroma zdrava pasma. Vendar so z vsakim letom bolj in bolj popularni in to poslednično vodi tudi v to, da se pojavljajo ''vzreditelji,'' ki se jim gre bolj kot za samo pasmo za zaslužek. S tem lahko resno škodo naredijo sami pasmi. Pasma je s popularnostjo že začela izgubljati nekatere kvalitetne lastnosti, kot so pravilna dlaka, dolžina gobca, tudi velikost. Nažalost je vedno bolj popularno, da je pomeranec čim manjši, čim bolj »medvedkast«, s kratkim gobčkom, okroglo glavo in za v naročje. To je daleč stran od prvotnega pomeranca in s tem pasmi samo škodujemo.
S še dodatnim zmanjševanjem velikosti lahko pride do resnejših hib, kot so odprte fontanele (kot posledica okrogle lobanje), lahko tudi krajša življenjska doba. S krajšanjem gobčka kužka privedemo do težkega dihanja, problemov s sapnikom (kolaps ali posedanje sapnika), izpadanja zob, pomankanja zob itd. Zaradi kratkega gobčka se lahko z leti pojavijo tudi težave s srcem, saj je kuža ob vsakem udihu in izdihu pod obremenitvijo. Tudi dlaka je pri pomerancih eden izmed problemov. Vedno pogosteje opazim pse s suho in grobo, volneno ali pa pretirano mehko dlako. Posledica take dlake je lahko tudi black skin disease BSD, ki se pri pomerancih pojavlja. Bolezen BSD je znana tudi kot alopecija X.
Zelo pogoste težave pri pomerancih so tudi slabe pogačice, ki kužku otežujejo življenje in se jih da popraviti samo z operativnim posegom. Dislokacija pogačic je velikokrat dednega izvora, zato je zelo pomembno, da imata starša izvide od priznanih ortopedov. Pomembno je vedeti, v kakšnem stanju so pogačice našega kužka, da mu omogočimo temu primerno gibanje, in vkolikor je potrebno, tudi razgibavanje in primerne prehranske dodatke za krepitev mišic in vezi.
Pojavljajo se tudi težave s srčki in srčne napake, vendar le te niso prepogoste. Lahko bolehajo tudi za epilepsijo, siringomielijo, degenerativno mielopatijo, hiperurikozurijo, napredujočo atrofijo mrežnice, maligno hipertermijo in drugimi boleznimi. Za nekatere oziroma za večino izmed naštetih bolezni obstajajo genetska testiranja, ki so zelo zaželjena.
S še dodatnim zmanjševanjem velikosti lahko pride do resnejših hib, kot so odprte fontanele (kot posledica okrogle lobanje), lahko tudi krajša življenjska doba. S krajšanjem gobčka kužka privedemo do težkega dihanja, problemov s sapnikom (kolaps ali posedanje sapnika), izpadanja zob, pomankanja zob itd. Zaradi kratkega gobčka se lahko z leti pojavijo tudi težave s srcem, saj je kuža ob vsakem udihu in izdihu pod obremenitvijo. Tudi dlaka je pri pomerancih eden izmed problemov. Vedno pogosteje opazim pse s suho in grobo, volneno ali pa pretirano mehko dlako. Posledica take dlake je lahko tudi black skin disease BSD, ki se pri pomerancih pojavlja. Bolezen BSD je znana tudi kot alopecija X.
Zelo pogoste težave pri pomerancih so tudi slabe pogačice, ki kužku otežujejo življenje in se jih da popraviti samo z operativnim posegom. Dislokacija pogačic je velikokrat dednega izvora, zato je zelo pomembno, da imata starša izvide od priznanih ortopedov. Pomembno je vedeti, v kakšnem stanju so pogačice našega kužka, da mu omogočimo temu primerno gibanje, in vkolikor je potrebno, tudi razgibavanje in primerne prehranske dodatke za krepitev mišic in vezi.
Pojavljajo se tudi težave s srčki in srčne napake, vendar le te niso prepogoste. Lahko bolehajo tudi za epilepsijo, siringomielijo, degenerativno mielopatijo, hiperurikozurijo, napredujočo atrofijo mrežnice, maligno hipertermijo in drugimi boleznimi. Za nekatere oziroma za večino izmed naštetih bolezni obstajajo genetska testiranja, ki so zelo zaželjena.
Za branje zgornjega članka pritisnite na sliko. Zadnja slika prikazuje kolabs sapnika in njegove stopnje.
GENETSKE BOLEZNI
Pasma je razmeroma zdrava vendar se tudi pri pomerancih, prav tako kot pri ostalih pasmah, pojavljajo genetske bolezni. Le te lahko prepoznamo z genetkimi testi in odvzemom DNA vzorcev vsakega psa posebej. Genetskih testiranj za bolezni se ravno zaradi tega, ker niso prav pogoste, poslužuje malo število vzrediteljev. Testiranja za vzrejo V Sloveniji sicer niso obvezna, so pa priporočljiva. V nadaljevanju bom navedla in opisala bolezni, ki se pri pomerancih najpogosteje pojavljajo.
Pasma je razmeroma zdrava vendar se tudi pri pomerancih, prav tako kot pri ostalih pasmah, pojavljajo genetske bolezni. Le te lahko prepoznamo z genetkimi testi in odvzemom DNA vzorcev vsakega psa posebej. Genetskih testiranj za bolezni se ravno zaradi tega, ker niso prav pogoste, poslužuje malo število vzrediteljev. Testiranja za vzrejo V Sloveniji sicer niso obvezna, so pa priporočljiva. V nadaljevanju bom navedla in opisala bolezni, ki se pri pomerancih najpogosteje pojavljajo.
|
- Degenerativna mielopatija (DM)
Prizadane možgane in hrbtenjačo (nevrološka bolezen) Gen: SOD1, Tip dedovanja: recesivno Je bolezen odraslih psov, progresivna degenerativna motnja hrbtenjače, ki lahko povzroči izgubo mišic in nepravilnosti hoje. Prizadeti psi običajno ne kažejo znakov, dokler niso stari vsaj 8 let. Prvi znaki nevronske degeneracije se pojavijo v živcih, ki inervirajo zadnje okončine. Znaki so, da pes drgne vrhove zadnjih tačk ali hodi neodločno in se opoteka. V naprednih primerih so prizadeti tudi spodnji motorični nevroni, kar vodi do šibkosti ali skoraj paralize vseh štirih nog in razširjene odpovedi mišic. Gen SOD1 kodira superoksid dismutazo, encim, pomemben za nevtralizacijo prostih radikalov in reaktivnih kisikovih vrst, ki nastaneta kot stranski produkt celične presnove. Če jih ne nevtraliziramo, so škodljivi za celico in povzročijo prezgodnjo celično smrt. Prvi sistem, ki kaže učinke tega, je živčni sistem glede na visoko specializirano in občutljivo naravo teh celic. (Awano et al 2009 Shelton et al 2012 Capuccio et al 2014) |
|
|
- Hiperurikozurija (HUU)
Prizadane ledvice in mehur (urinarna bolezen) Gen: SLC2A9 (Exon 5), Tip dedovanja: recesivno To stanje povzroča kamne v ledvicah in mehurju, sestavljeni so iz urata (uratni sečni kamni). Sečna kislina je vmesni del presnove purinov. Pri večini psov se sečna kislina pretvori v alantoin, inertno snov, ki se nato izloči z urinom. Psi s HUU imajo napake na poti, ki pretvori sečno kislino v alantoin. Kot taka se sečna kislina kopiči, kristalizira in tvori uratne kamne v ledvicah in mehurju. Medtem ko lahko hiperurikemija pri drugih vrstah (vključno z ljudmi) povzroči boleče bolezni, kot je protin, psi pri njih ne razvijejo sistemskih znakov hiperurikemije. Uratni kamni so na rentgenskih žarkih nevidni in jih mora veterinar diagnosticirati z ultrazvokom ali analizo usedline urina. Če jih ne diagnosticiramo, lahko kamni v mehurju privedejo do oviranja urina, kar je lahko življenjsko nevarno. (Bannasch et al 2008 Karmi et al 2010 Donner et al 2016) |
|
|
- Hondrodisplazija, hondrodistrofija in degenracija medvretenčnih diskov (CDPA/CDDY-IVDD)
Prizadane skelet (skeletna bolezen) Gen: FGF4 - chr12, Tip dedovanja: dominanten Bolezen medvretenčne ploščice tipa IV (IVDD) je težava s hrbtenico / hrbtenjačo, ki se nanaša na zdravstveno stanje, ki prizadene diske, kateri delujejo kot blazine med vretenci. Pri IVDD tipa I lahko pride do tega, da disk poči in kjer poči se izlije tekočina. Ta pritisk na hrbtenjačo povzroča nevrološke znake, ki se kažejo kot majava hoje in druge okvare gibanja. Hondrodistrofija (CDDY) se pojavlja pri psih, ki imajo noge krajše in telo daljše. Obstaja več različnih variant, ki lahko povzročijo izrazito hondrodistrofičen videz, kot so opazili pri jazbečarjih in corgiju. (Brown et al 2017 Batcher et al 2019) |
|
- Maligna hipertermija (MH, RYR1)
Prizadane presnovo (presnovna bolezen) Gen: RYR1, Tip dedovanja: dominanten
Ta bolezen se pokaže le, če so psi med operativnimi posegi anestezirani z določenimi inhalacijskimi anestetiki, bolezen lahko povzročiji nenadzorovano krčenje mišic in nevarno zvišanje telesne temperature (hipertermija). To je lahko življenjsko nevarno - nujno zdravljenje vključuje odstranitev inhalacijskega anestetika in hitro hlajenje telesa z ledom in ventilatorji. Če telesa ni mogoče ohladiti, je lahko maligna hipertermija usodna. S testiranjem svojega psa na mutacijo, ki povzroča maligno hipertermijo, se lahko z veterinarjem posvetujete o najboljšem zdravljenju vašega psa, če potrebuje anestezijo.
(Roberts et al 2001)
Prizadane presnovo (presnovna bolezen) Gen: RYR1, Tip dedovanja: dominanten
Ta bolezen se pokaže le, če so psi med operativnimi posegi anestezirani z določenimi inhalacijskimi anestetiki, bolezen lahko povzročiji nenadzorovano krčenje mišic in nevarno zvišanje telesne temperature (hipertermija). To je lahko življenjsko nevarno - nujno zdravljenje vključuje odstranitev inhalacijskega anestetika in hitro hlajenje telesa z ledom in ventilatorji. Če telesa ni mogoče ohladiti, je lahko maligna hipertermija usodna. S testiranjem svojega psa na mutacijo, ki povzroča maligno hipertermijo, se lahko z veterinarjem posvetujete o najboljšem zdravljenju vašega psa, če potrebuje anestezijo.
(Roberts et al 2001)
|
- Progresivna atrofija mrežnice (rcd3 (PDE6A))
Pri pasmah valižanski corgie, pomeranec in kitajske grebenar se PRA odkrije že zgodaj. Ta oblika bolezni PRA se imenuje rcd3 = displazija paličastega stožca tipa 3. Prizadane oči (oftalmološka bolezen) Gen: PDE6A, Tip dedovanja: recesivno Ta bolezen mrežnice povzroča progresivno, nebolečo izgubo vida. Mrežnica vsebuje celice, fotoreceptorje, ki zbirajo informacije o svetlobi: to pomeni, da so na samem začetku tega, kako vidimo. Obstajata dve vrsti fotoreceptorjev: ''palice'', ki zbirajo informacije o jakosti svetlobe in so največji dejavniki nočnega vida, in ''storži'', ki ločujejo barve in največ prispevajo k dnevnemu vidu. Pri skoraj vseh oblikah PRA so najprej prizadete palične celice, kar vodi v nočno slepoto. Sledijo jim stožčaste celice, ki vodijo v dnevno slepoto. Mehanizmi, s katerimi se fotoreceptorji degenerirajo, se razlikujejo glede na specifično mutacijo, ki povzroča PRA. Vendar je odčitek enak: pes doživlja počasno izgubo vida, kar pogosto vodi v popolno slepoto. PRA je skrita bolezen: večina lastnikov sploh ne ve, da je njihov pes oslepel - morda boste opazili, da se vaš pes neradi spušča po stopnicah ali trči v okvirje vrat ali vogale ali si vzame zelo dolgo časa žogo ali igračo. Pogled v oči vašega psa pri močni svetlobi lahko razkrije tudi počasno zožitev zenic, ker mrežnica celicam ne govori več, da naj prepuščajo svetlobo; vendar dokončna diagnoza PRA zahteva obisk pri veterinarju. Zaradi počasnega napredovanja PRA se večina psov zelo dobro prilagodi svojemu stanju. Sčasoma se lahko pri prizadetih psih razvije mrena, ki naj bi bila posledica kopičenja reaktivnih kisikovih vrst in drugih strupenih presnovkov, ki se sproščajo iz degeneriranih mrežničnih celic. To lahko privede do drugih zapletov in zahteva natančen nadzor v posvetovanju z veterinarjem. Displazija palic in stožcev se od drugih oblik PRA razlikuje po tem, da ima razvojni vidik v procesu bolezni. Palične celice mladičev z distrofijo paličastega stožca so morfološko nenormalne, zato je ime "displazija" namesto presnovno nenormalno, kot je navedeno v "distrofija". Nekatere študije kažejo, da se nepravilnosti v morfologiji in delovanju paličnih celic pojavijo po rojstvu. (Petersen-Jones et al 1999) |
|
Faza menjave dlake oz. opičja faza
Vedno več ljudi me sprašuje, če je z njegovim pomerancem, ki je v fazi odraščanja, kaj narobe, ker je tako ''grd'' in brez dlake. Vsakemu pojasnim, da ta faza MORA biti, in da je le to pravilen razvoj dlake pri pomerancih.
Večina mladičkov gre skozi to fazo, ki jo nekateri imenujemo »opičja« ali »ugly« faza. Nekje pri starosti približno 4-6 mesecev boste opazili, da je dlaka na njihovem obrazu spremenila barvo. Mladički pomerancev so pri starosti 8 tednov običajno ljubke okrogle kepice puha. Na tej stopnji si je težko predstavljati, da bi vaš kuža čez nekaj tednov izgledal popolnoma drugače. Faza traja približno do desetega meseca, ko mora kuža že imeti pravi dlako in ne več mladičkastega puha. Opičja faza je normalna in je le en korak na poti, da vaš ljubljeni pomeranec postane pes s krasno bujno dlako. Pri nekaterih bo bolj očitno kot pri drugih. Dlaka mladiča mora pasti ven, da se lahko pojavi popolna dvojna dlaka odraslih. Tudi barva dlake se lahko v tem prehodnem obdobju spremeni, še posebej pri oranžnih in oranžno soboljevih psih.
ODPADANJE DLAKE
Mladički gredo običajno tudi skozi obdobje odpadanja dlake, ko izgubijo mladičkast puh in dlako nadomestijo s tršo in drugačno. Pri teh spremembah se bujno odpadanje dlake pojavi pri približno 8 od 10 psičkov, nekaterim se pojavijo celo brezdlačna mesta po telesu ali glavi. Vendar v primeru brezdlačnih mest vseeno priporočam obisk veterinarja, saj gre lahko tudi za kakšno drugo bolezen/ težavo. Pri ostalih 20 % mladičkov se prehod zgodil postopoma. Nova dlaka raste s hitrostjo, ko lahko nadomesti staro izpadajočo dlako. Izpadanje ni tako vidno lastnikom, ki svojega kužka vidijo vsak dan.
ALI BI MORAL BITI ZASKRBLJEN, ČE MOJ MLADIČEK NIMA/ NI ŠEL SKOZI OPIČJO FAZO?
Če mladiček ne preide skozi »grdo« fazo in/ali ne odvrže dlake, mora biti lastnik zaskrbljen, saj bi to lahko pomenilo, da bi se lahko vaš psiček v prihodnosti soočil z velikimi težavami z izgubo dlake. Je pa res, da nekateri opičje faze nimajo tako izrazite kot ostali in je morda lastniki, ki vsakodnevno spremljajo svojega kužka sploh ne opazijo tako intenzivno.
Večina mladičkov gre skozi to fazo, ki jo nekateri imenujemo »opičja« ali »ugly« faza. Nekje pri starosti približno 4-6 mesecev boste opazili, da je dlaka na njihovem obrazu spremenila barvo. Mladički pomerancev so pri starosti 8 tednov običajno ljubke okrogle kepice puha. Na tej stopnji si je težko predstavljati, da bi vaš kuža čez nekaj tednov izgledal popolnoma drugače. Faza traja približno do desetega meseca, ko mora kuža že imeti pravi dlako in ne več mladičkastega puha. Opičja faza je normalna in je le en korak na poti, da vaš ljubljeni pomeranec postane pes s krasno bujno dlako. Pri nekaterih bo bolj očitno kot pri drugih. Dlaka mladiča mora pasti ven, da se lahko pojavi popolna dvojna dlaka odraslih. Tudi barva dlake se lahko v tem prehodnem obdobju spremeni, še posebej pri oranžnih in oranžno soboljevih psih.
ODPADANJE DLAKE
Mladički gredo običajno tudi skozi obdobje odpadanja dlake, ko izgubijo mladičkast puh in dlako nadomestijo s tršo in drugačno. Pri teh spremembah se bujno odpadanje dlake pojavi pri približno 8 od 10 psičkov, nekaterim se pojavijo celo brezdlačna mesta po telesu ali glavi. Vendar v primeru brezdlačnih mest vseeno priporočam obisk veterinarja, saj gre lahko tudi za kakšno drugo bolezen/ težavo. Pri ostalih 20 % mladičkov se prehod zgodil postopoma. Nova dlaka raste s hitrostjo, ko lahko nadomesti staro izpadajočo dlako. Izpadanje ni tako vidno lastnikom, ki svojega kužka vidijo vsak dan.
ALI BI MORAL BITI ZASKRBLJEN, ČE MOJ MLADIČEK NIMA/ NI ŠEL SKOZI OPIČJO FAZO?
Če mladiček ne preide skozi »grdo« fazo in/ali ne odvrže dlake, mora biti lastnik zaskrbljen, saj bi to lahko pomenilo, da bi se lahko vaš psiček v prihodnosti soočil z velikimi težavami z izgubo dlake. Je pa res, da nekateri opičje faze nimajo tako izrazite kot ostali in je morda lastniki, ki vsakodnevno spremljajo svojega kužka sploh ne opazijo tako intenzivno.
Na 4. sliki mladič pri 6 mesecih z pravilno menjavo dlake, vidi se nova, ki ima spremenjeno barvo in teksturo.
Vir slik: Nika Kocjančič - psarna None Such Poms Vir članka: https://pomeranian.org/puppy-pomeranian-uglies/
Vir slik: Nika Kocjančič - psarna None Such Poms Vir članka: https://pomeranian.org/puppy-pomeranian-uglies/
Za kaj so bili prvotno vzrejeni pomeranci?
Vsak bodoči lastnik bi pred nakupom moral vedeti nekatere pomembne stvari o pasmi. Mednje sodi tudi prvoten namen pasme, za kaj je bila pravzaprav vzrejena in kakšen je bil njen namen.
Pomeranec je pasma psov, ki so jo stoletja vzrejali kot vsestranskega delovnega psa. Pomeranci so bili znani kot čuvaji in družinski spremljevalci, vendar izvirajo iz Evrope, kjer je bila njihova primarna dolžnost vleka sani po neravnem terenu ali varovanje posesti pred vsiljivci. Med prvotnimi nameni je bila tudi pašnja živine, kot so ovce in koze. Imeli so neverjetne sposobnosti za hiter tek, lov na plen z izostrenimi čutili.
ČUVAJI
Kot že omenjeno, so služili kot odlični psi čuvaji. Ti psi so bili boljši od drugih pri zaščiti svojega lastnika. Toda kaj jih naredi za dobrega psa čuvaja? To je več kot le velikost ali moč živali. Pomeranci so bili odlični psi čuvaji, ker so izpolnjevali posebna merila, kot so visoka raven inteligence in njihova sposobnost zaznavanja in lajanja ob najmanjšem zvoku. Takrat so imeli velikost za boj z vsiljivci, če bi prišlo do tega, zdaj pa lahko ti drobni psi s svojim glasnim laježem opozorijo lastnike na vsiljivce in so še vedno dobri čuvaji. Pomeranci so inteligentni in samozavestni psi, ki radi pazijo na okolico. Imajo zelo ostro lajanje, ki lastnika opozori na morebitnega vsiljivca. Lajali bodo na vse, kar jih vznemirja.
SLEDNI PSI
Pomeranec je trpežna pasma, ki obstaja že stoletja. Čeprav morda nima hitrosti ali vzdržljivosti nekaterih drugih pasem, kot so Sibirski haskiji, jih to ne naredi nič manj impresivne. Znano je, da so bili predniki pomerancev močni, pogumni psi. Nekoč so pozimi svoje lastnike vlekli v vozovih in saneh, ko so bile ceste preveč poledenele ali zasnežene, da bi lahko potovali peš. Težko si je predstavljati, a pomeranci imajo še vedno lastnosti dobrih psov za vprego. Ohranili so podobne lastnosti in funkcije, podobne volku, kot so inteligenca, okretnost in gosta bujna dlaka. Ljudje tega morda ne vedo, a pomeranci so pravzaprav precej inteligentni, nekoliko bolj inteligentni kot njihovi predniki. Študije živalskih laboratorijev in univerz o vedenju psov so pokazale, da se lahko naučijo nalog veliko hitreje kot mnoge druge pasme psov. Pomeranec je majhen pes, ki se lahko sooči s težkimi vremenskimi razmerami. Vendar pa bodo zaradi dvojne bujne dlake vedno zaščiteni pred vsemi vremenskimi razmerami, ki bi jim lahko škodovali. Uživajo v snegu, in ob zdravi dlaki NE potrebujejo nikakršnih oblekic.
KMEČKI PSI
Pomeranci so bili pogosto vzrejeni za delo na kmetijah. Imeli so najbolj vznemirljive in presenetljive službe vseh časov. Bili so zvesti in zaščitniški psi, ki so jih uporabljali za zganjanje črede in čuvanje živine. 13-kilogramski pomeranci iz preteklosti so bili več kot sposobni pasti ovce, celo bolj od valižanskih corgijev. Zdaj so znani po svoji majhni velikosti, vendar so inteligentni majhni psi, ki so ohranili veliko delovnih pasjih nagonov.
Pomeranec je pasma psov, ki so jo stoletja vzrejali kot vsestranskega delovnega psa. Pomeranci so bili znani kot čuvaji in družinski spremljevalci, vendar izvirajo iz Evrope, kjer je bila njihova primarna dolžnost vleka sani po neravnem terenu ali varovanje posesti pred vsiljivci. Med prvotnimi nameni je bila tudi pašnja živine, kot so ovce in koze. Imeli so neverjetne sposobnosti za hiter tek, lov na plen z izostrenimi čutili.
ČUVAJI
Kot že omenjeno, so služili kot odlični psi čuvaji. Ti psi so bili boljši od drugih pri zaščiti svojega lastnika. Toda kaj jih naredi za dobrega psa čuvaja? To je več kot le velikost ali moč živali. Pomeranci so bili odlični psi čuvaji, ker so izpolnjevali posebna merila, kot so visoka raven inteligence in njihova sposobnost zaznavanja in lajanja ob najmanjšem zvoku. Takrat so imeli velikost za boj z vsiljivci, če bi prišlo do tega, zdaj pa lahko ti drobni psi s svojim glasnim laježem opozorijo lastnike na vsiljivce in so še vedno dobri čuvaji. Pomeranci so inteligentni in samozavestni psi, ki radi pazijo na okolico. Imajo zelo ostro lajanje, ki lastnika opozori na morebitnega vsiljivca. Lajali bodo na vse, kar jih vznemirja.
SLEDNI PSI
Pomeranec je trpežna pasma, ki obstaja že stoletja. Čeprav morda nima hitrosti ali vzdržljivosti nekaterih drugih pasem, kot so Sibirski haskiji, jih to ne naredi nič manj impresivne. Znano je, da so bili predniki pomerancev močni, pogumni psi. Nekoč so pozimi svoje lastnike vlekli v vozovih in saneh, ko so bile ceste preveč poledenele ali zasnežene, da bi lahko potovali peš. Težko si je predstavljati, a pomeranci imajo še vedno lastnosti dobrih psov za vprego. Ohranili so podobne lastnosti in funkcije, podobne volku, kot so inteligenca, okretnost in gosta bujna dlaka. Ljudje tega morda ne vedo, a pomeranci so pravzaprav precej inteligentni, nekoliko bolj inteligentni kot njihovi predniki. Študije živalskih laboratorijev in univerz o vedenju psov so pokazale, da se lahko naučijo nalog veliko hitreje kot mnoge druge pasme psov. Pomeranec je majhen pes, ki se lahko sooči s težkimi vremenskimi razmerami. Vendar pa bodo zaradi dvojne bujne dlake vedno zaščiteni pred vsemi vremenskimi razmerami, ki bi jim lahko škodovali. Uživajo v snegu, in ob zdravi dlaki NE potrebujejo nikakršnih oblekic.
KMEČKI PSI
Pomeranci so bili pogosto vzrejeni za delo na kmetijah. Imeli so najbolj vznemirljive in presenetljive službe vseh časov. Bili so zvesti in zaščitniški psi, ki so jih uporabljali za zganjanje črede in čuvanje živine. 13-kilogramski pomeranci iz preteklosti so bili več kot sposobni pasti ovce, celo bolj od valižanskih corgijev. Zdaj so znani po svoji majhni velikosti, vendar so inteligentni majhni psi, ki so ohranili veliko delovnih pasjih nagonov.
Vir članka: https://pomeranian.org/what-are-pomeranians-bred-for/ Vir slik: dogs 101 , google
Nega in higiena
Pomeranci so predvsem poznani po svoji bujni dlaki. O njej je bilo nekaj napisanega že zgoraj. Izsek iz standarda: Nemški špic ima dvojno dlako: dolgo, ravno, pokonci štrlečo krovno dlako, ter kratko, gosto, kot vata mehko podlanko. Glava, uhlja, prednji del prednjih in zadnjih nog ter šape so poraščeni s kratko, gosto (žametno) dlako. Po ostalem telesu ima dolgo, bogato dlako. Dlaka ne sme biti valovita, kodrasta ali vrvnata, po hrbtu ne sme biti razdeljena na prečo. Vrat in plečka sta pokrita z gosto grivo. Zadnji del prednjih nog je dobro odlakan z daljšo dlako, zadnje noge so bogato odlakane od križca do pet. Rep je košat.
Dlaka mora biti dovolj trda in odporna na vse vremenske razmere. Po telesu se ne vozlja in je enostavna za čiščenje. Krovna dlaka je dolga in trša, poddlaka pa kot že napisano mehkejša in gosta.
Dlaka mora biti dovolj trda in odporna na vse vremenske razmere. Po telesu se ne vozlja in je enostavna za čiščenje. Krovna dlaka je dolga in trša, poddlaka pa kot že napisano mehkejša in gosta.
Glede česanja kožuščka je treba mladičke navajati že od malega, da jim kasneje to ne predstavlja stresa in težav. Za nego dlake potrebujete glavnik, krtačo z dolgimi zobci in žičnato krtačo. Glavnik uporabljajte za česanje dlake ob ušeskih, ritki ter ob in po nogicah (pod pazduho in ''zavesice,'' predel ''hlačk''). Krtačo z dolgimi železnimi zobci uporabljajte za česanje po celem telesu, vedno v nasprotni smeri rasti dlake in malo še obratno, tako da pridete do kože. Dlako je pred česanjem dobro malo navlažiti, da se konice ne lomijo. Z malo žičnato krtačo pa poskrbite še za dodatno ''puhavost'' dlake, z njo ven izčešete še kakšne vejice, listke in tako dalje.
K higieni pa spadajo še ostale stvari, za katere je treba redno skrbeti. Med njih spada redno striženje krempljev. Če boste kremplje strigli sami doma, morate nujno kupiti primerne klešče in pa prah za zaustavitev krvi. Namreč hitro se zgodi, da iz kremplja začne teči kri, katera pa se zelo težko ustavi. Če tega praška nimate, svojemu pomerancu krempeljčkov doma raje ne krajšajte. Ostala obvezna nega je še krajšanje dlak med blazinicami, čiščenje predela dlak okoli oči, preverjanje, ali ima pes čista ušesa, in praznenje paranalnih žlez. Med dodatno nego spada striženje konic ušeskov, krajšanje dlake pri ritki in pa umivanje zob oziroma skrb za nego zob. Namreč pomeranci so tako, kot vse ostale male pasme, najgnjeni k nabiranju zobnih oblog.
K higieni pa spadajo še ostale stvari, za katere je treba redno skrbeti. Med njih spada redno striženje krempljev. Če boste kremplje strigli sami doma, morate nujno kupiti primerne klešče in pa prah za zaustavitev krvi. Namreč hitro se zgodi, da iz kremplja začne teči kri, katera pa se zelo težko ustavi. Če tega praška nimate, svojemu pomerancu krempeljčkov doma raje ne krajšajte. Ostala obvezna nega je še krajšanje dlak med blazinicami, čiščenje predela dlak okoli oči, preverjanje, ali ima pes čista ušesa, in praznenje paranalnih žlez. Med dodatno nego spada striženje konic ušeskov, krajšanje dlake pri ritki in pa umivanje zob oziroma skrb za nego zob. Namreč pomeranci so tako, kot vse ostale male pasme, najgnjeni k nabiranju zobnih oblog.
Alopecija X (BSD - Black skin disease)
Še pred predstavitvijo same bolezni bi najprej vse lastnike ali pa bodoče lastnike spomnila na to, da je BSD v večini primerov le bolezen izgleda psa. V velikem procentu ne vpliva na njegovo življenje, na njegovo psiho in kvaliteto življenja, razen, če se z boleznijo razvije tudi močno srbenje ali pa pekoč občutek na koži. Je predvsem bolezen, ki najbolj prizadene lastnike, ki so si zamislili puhastega pomeranca s podobo medvedka. Vendar se moramo vedno vprašati, kaj nam je bolj pomembno, sam izgled ali pa resno zdravje našega psa. Če pomeranca kupujete samo zaradi izgleda, bi vam priporočala, da se prej obrnete na kakšno drugo pasmo, saj pri pomerancih poleg omejene BSD bolezni obstaja veliko resnejših bolezni, ki pa zares prizadenejo kvaliteto življenja vašega pomeranca.
Alopecija X pri pomerancih ali BSD (Black skin disease - bolezen črne kože) je kožna bolezen, ki prizadene polarne pasme, med njimi je najbolj pogosta pasma, pri kateri se bolezen pojavlja, ravno pomeranec. Imenuje se alopecija X. X zato, ker izvor bolezni ni znan. Bolezen črne kože ji pravimo zato, ker bolezen pogosto spremlja hiperpigmentacija kože in koža počrni. Navadna alopecija pa prizadane vse pasme psov, tudi lisice (fox mange) in ljudi.
Ne smemo pozabiti, da ni vsaka izguba dlake BSD. Kužka najprej peljimo k veterinarju, kjer je priporočljivo, da pregledajo vrednosti njegovih hormonov ščitnice, naredijo bris kože za izključitev kožnih parazitov (predvsem pogost je demodeks) in se pogovorimo tudi glede hrane in morebitne alergije na njo. Na žalost se vedno pogosteje dogaja, da ko veterinarji vidijo pomeranca brez dlake, takoj zaključijo, da ima BSD. Vendar temu vsekakor ni tako.
Za alopecijo so poznani tudi številni drugi izrazi, vključno z alopecijo X, BSD, Coat Funk, alopecija katero izzove kastracija (Castration Responsive Alopecia), psevdo-Cushingov sindrom (Pseudo-Cushing’s Syndrome), alopecija nadledvičnega hormona (Adrenal Sex Hormone Alopecia), alopecija povezana z odzivnostjo biopsije (Biopsy Responsive Alopecia), Hair Cycle Arrest, alopecija zaradi striženja (post clipping alopecia) in sindrom BSD.
Torej, gre za popolno ali delno izgubo dlake. Koža je lahko črno obarvana oziroma hiperpigmetirana ali pa tudi ne. K bolezni so bolj nagnjeni samci, pri katerih se bolezen tudi pogosteje pojavi. BSD se najbolj pogosto začne nekje pri letu in pol ali dveh letih, se pa lahko pojavi tudi kasneje v kateri koli starosti.
Čeprav naj bi bila bolezen genetsko pogojena, genetika nikakor ni edina stvar, katera bolezen lahko izzove. Za izbruh bolezni obstajajo različni dejavniki, med njimi tudi padec imunskega sistema ali pa striženje dlake na kratko oziroma britje dlake. Velik dejavnik je tudi stres, prepogosta menjava okolja, nepravilna nega dlake, slaba prehrana, alergije (na hrano ali okolje), glivice in predvsem tudi hormoni, še posebej pri samcih.
Ne smemo pozabiti, da ni vsaka izguba dlake BSD. Kužka najprej peljimo k veterinarju, kjer je priporočljivo, da pregledajo vrednosti njegovih hormonov ščitnice, naredijo bris kože za izključitev kožnih parazitov (predvsem pogost je demodeks) in se pogovorimo tudi glede hrane in morebitne alergije na njo. Na žalost se vedno pogosteje dogaja, da ko veterinarji vidijo pomeranca brez dlake, takoj zaključijo, da ima BSD. Vendar temu vsekakor ni tako.
Za alopecijo so poznani tudi številni drugi izrazi, vključno z alopecijo X, BSD, Coat Funk, alopecija katero izzove kastracija (Castration Responsive Alopecia), psevdo-Cushingov sindrom (Pseudo-Cushing’s Syndrome), alopecija nadledvičnega hormona (Adrenal Sex Hormone Alopecia), alopecija povezana z odzivnostjo biopsije (Biopsy Responsive Alopecia), Hair Cycle Arrest, alopecija zaradi striženja (post clipping alopecia) in sindrom BSD.
Torej, gre za popolno ali delno izgubo dlake. Koža je lahko črno obarvana oziroma hiperpigmetirana ali pa tudi ne. K bolezni so bolj nagnjeni samci, pri katerih se bolezen tudi pogosteje pojavi. BSD se najbolj pogosto začne nekje pri letu in pol ali dveh letih, se pa lahko pojavi tudi kasneje v kateri koli starosti.
Čeprav naj bi bila bolezen genetsko pogojena, genetika nikakor ni edina stvar, katera bolezen lahko izzove. Za izbruh bolezni obstajajo različni dejavniki, med njimi tudi padec imunskega sistema ali pa striženje dlake na kratko oziroma britje dlake. Velik dejavnik je tudi stres, prepogosta menjava okolja, nepravilna nega dlake, slaba prehrana, alergije (na hrano ali okolje), glivice in predvsem tudi hormoni, še posebej pri samcih.
Kako bolezen prepoznati?
Nekateri trdijo, da že pri mladičkih lahko opazimo znake, ki kažejo na to, da bo kuža, ko odraste, imel alopecijo X. Naj opozorim, da se lahko bolezen pojavi tudi pri psu, ki je imel kot mladič zelo lepo dlako brez kakršnih koli znakov.
Približno začetni čas, ko bi že lahko opazili kakšne znake, so mladički od 5 mesecev dalje, torej takrat, ko pri pomerancih poteka prva faza menjave dlake. Zelo puhasti oziroma volneni/ medvedkasti pomeranci so bolj nagnjeni k BSD. Če opazimo, da naš pomeranec ne menja mladičkaste dlake ampak ta postaja vedno bolj volnena in v primeru oranžnih pomerancev siva na hrbtnem in križnem predelu, lahko iz preventivnih razlogov že ukrepamo. V vsakem primeru moramo dlako in kožo v času menjave še bolj negovati in ji posvečati pozornost, da se vsa odmrla dlaka izčeše in se s tem naredi prostor za novo. V času menjave dlake je odsvetovano kakšno koli preveliko poseganje v psa. To je kastracija ali sterilizacija, striženje dlake (razen, da se naredi oblika) in velika izpostavljenost stresu.
Če pa naš pomeranec ni več mladiček pa obstaja nekaj znakov tudi za že odrasle kužke. Zelo jasen simptom je, ko dlake pri ušesih, nogah in pri zadnjici ne rastejo več. To bodo verjetno najprej opazili vaši pasji frizerji, saj psa na teh mestih postrižejo in do naslednjega obiska mu mora dlaka že zrasti nazaj. Drug simptom je, ko začne dlaka okoli repa temneti. Znak je tudi, ko po striženju dlaka po delih telesa ne raste več normalno. In postaja vedno bolj volnena, zbita skupaj in kratka ali pa zelo redka in suha. Tako kot pri mladičih se tudi pri odraslih v veliko primerih pojavi izjemno suha dlaka in prav tako koža. Še en znak je, da se pojavi pleša, običajno po zadnjih nogah v predelu genitalij ali repa, lahko pa tudi na drugih področjih. Znak so lahko tudi rjave ali temne lise na koži. To so nekateri izmed simptomov, kateri nam sporočajo, da se bolezen lahko pojavi ali da jo vaš pomeranec že ima.
Nekateri trdijo, da že pri mladičkih lahko opazimo znake, ki kažejo na to, da bo kuža, ko odraste, imel alopecijo X. Naj opozorim, da se lahko bolezen pojavi tudi pri psu, ki je imel kot mladič zelo lepo dlako brez kakršnih koli znakov.
Približno začetni čas, ko bi že lahko opazili kakšne znake, so mladički od 5 mesecev dalje, torej takrat, ko pri pomerancih poteka prva faza menjave dlake. Zelo puhasti oziroma volneni/ medvedkasti pomeranci so bolj nagnjeni k BSD. Če opazimo, da naš pomeranec ne menja mladičkaste dlake ampak ta postaja vedno bolj volnena in v primeru oranžnih pomerancev siva na hrbtnem in križnem predelu, lahko iz preventivnih razlogov že ukrepamo. V vsakem primeru moramo dlako in kožo v času menjave še bolj negovati in ji posvečati pozornost, da se vsa odmrla dlaka izčeše in se s tem naredi prostor za novo. V času menjave dlake je odsvetovano kakšno koli preveliko poseganje v psa. To je kastracija ali sterilizacija, striženje dlake (razen, da se naredi oblika) in velika izpostavljenost stresu.
Če pa naš pomeranec ni več mladiček pa obstaja nekaj znakov tudi za že odrasle kužke. Zelo jasen simptom je, ko dlake pri ušesih, nogah in pri zadnjici ne rastejo več. To bodo verjetno najprej opazili vaši pasji frizerji, saj psa na teh mestih postrižejo in do naslednjega obiska mu mora dlaka že zrasti nazaj. Drug simptom je, ko začne dlaka okoli repa temneti. Znak je tudi, ko po striženju dlaka po delih telesa ne raste več normalno. In postaja vedno bolj volnena, zbita skupaj in kratka ali pa zelo redka in suha. Tako kot pri mladičih se tudi pri odraslih v veliko primerih pojavi izjemno suha dlaka in prav tako koža. Še en znak je, da se pojavi pleša, običajno po zadnjih nogah v predelu genitalij ali repa, lahko pa tudi na drugih področjih. Znak so lahko tudi rjave ali temne lise na koži. To so nekateri izmed simptomov, kateri nam sporočajo, da se bolezen lahko pojavi ali da jo vaš pomeranec že ima.
Ali lahko in kako bolezen preprečimo?
Ko imamo kužka pomeranca je pomembno, da smo pozorni, nikakor ne prestrašeni in v stresu, saj tudi s tem vplivamo na našega kužka. Če ima kuža zgoraj naštete znake, ni začel normalno menjati dlake, je njegova dlaka zelo volnena in suha ali pa redka, se temu posvetimo. Ne pozabite, da dobro hidrirana dlaka vodi do zdrave kože in čudovite, sijoče dlake. Če prepoznamo zgoraj omenjene znake je potrebno spremeniti nego dlake in kože, kot smo jo imeli do sedaj. Predvsem pomembno je, da kupimo dobre šampone, ki so namenjeni za hidracijo dlake in kože, da kužku redno vlažimo dlako in da ga redno češemo. Pri zdravljenju BDS se zelo priporoča kopel z ozonom in to zdravljenje se je izkazalo tudi za zelo uspešno. Poleg ozonske kopeli močno priporočam tudi bioresonančne terapije. Preprečevanje, preden se razvije bolezen, je eden najučinkovitejših ukrepov proti BSD. Tudi hrana je pomemben del zdravljenja. Priporočeno je, da se pomeranca hrani s hrano z malo ali pa brez ogljikovih hidratov, saj se iz razgrajenih ogljikovih hidratov naredi sladkor, s katerim se hranijo glivice, ki pa lahko prizadenejo kožo še bolj in posledično tudi oslabijo imunski sistem. Zelo priporočljiva je tudi kura s probiotiki (3 mesece), probiotiki bodo v veliki meri pomagali pri preprečevanju razmnoževanja glivic in bakterij, okrepili pa bodo tudi imunski sistem in črevesno floro. Priporočam brikete, ki že vsebujejo probiotike in prebiotike in imajo odstranjene oglikove hidrate (primer: hrana Yoggies).
Ko imamo kužka pomeranca je pomembno, da smo pozorni, nikakor ne prestrašeni in v stresu, saj tudi s tem vplivamo na našega kužka. Če ima kuža zgoraj naštete znake, ni začel normalno menjati dlake, je njegova dlaka zelo volnena in suha ali pa redka, se temu posvetimo. Ne pozabite, da dobro hidrirana dlaka vodi do zdrave kože in čudovite, sijoče dlake. Če prepoznamo zgoraj omenjene znake je potrebno spremeniti nego dlake in kože, kot smo jo imeli do sedaj. Predvsem pomembno je, da kupimo dobre šampone, ki so namenjeni za hidracijo dlake in kože, da kužku redno vlažimo dlako in da ga redno češemo. Pri zdravljenju BDS se zelo priporoča kopel z ozonom in to zdravljenje se je izkazalo tudi za zelo uspešno. Poleg ozonske kopeli močno priporočam tudi bioresonančne terapije. Preprečevanje, preden se razvije bolezen, je eden najučinkovitejših ukrepov proti BSD. Tudi hrana je pomemben del zdravljenja. Priporočeno je, da se pomeranca hrani s hrano z malo ali pa brez ogljikovih hidratov, saj se iz razgrajenih ogljikovih hidratov naredi sladkor, s katerim se hranijo glivice, ki pa lahko prizadenejo kožo še bolj in posledično tudi oslabijo imunski sistem. Zelo priporočljiva je tudi kura s probiotiki (3 mesece), probiotiki bodo v veliki meri pomagali pri preprečevanju razmnoževanja glivic in bakterij, okrepili pa bodo tudi imunski sistem in črevesno floro. Priporočam brikete, ki že vsebujejo probiotike in prebiotike in imajo odstranjene oglikove hidrate (primer: hrana Yoggies).
Moj pomeranec je večji od standarda, ali je še pravi pomeranec?
Standard pravi, da plečna višina pomerancev sega do 23 cm. Vedno večkrat se pojavijo ljudje, ki pravijo, da vse kar je nad 23 cm to ni več pomeranec oziroma pritlikavi nemški špic ampak je to mali nemški špic. To razmišljanje in trditve so napačne in nepremišljene. Pomeranec in mali nemški špic se ne razlikujeta samo v velikosti! To sta pravzaprav dve različni pasmi, ki pa oboji sodita med špice. Avtomatko se pomerancu z velikimi ušesi, slabo mehko dlako, dalšim telesom in večje velikosti nada ime mali nemški špic. Lisičke z velikimi štrlečimi ušesi in dolgimi gobci ter dlako, ki sploh ne zgleda dvojno, pravzaprav niso ne pomeranci ne pritlikavi nemški špici. Največkrat so to kužki brez rodovnika in znanega porekla, ki jih ne moremo klasificirati kot pasmo.
V nekaterih leglih lahko vzreditelj dobi mladička, ki je manjši od povprečja. To lahko velja tudi, če nekatera legla vključujejo mladička, ki je nekoliko večji od povprečne velikosti. Nekateri rejci si prizadevajo za najvišjo mejo standardne višine, da bi proizvedli pse, ki so običajno bolj zdravi in močnejši od svojih manjših predstavnikov pasme. Ni nenavadno, da pomeranec zraste nekoliko večji od višine, določene v standardu pasme.
Mladič iz legla lahko preraste velikost iz več različnih razlogov. Vrnitev v prejšnji čas, ko so bili predniki pomerancev veliko večji in občasno določen gen ustvari večjega predstavnika. To je značilno za nekatere programe vzreje barv in mladičke, pridobljene iz pasjih tovarn (na žalost tudi rodovniški psi lahko prihajajo iz množičnih vzrej).
Mnogi lastniki so razočarani, ko vidijo, da njihov pomeranec pridobi več na teži, kot so pričakovali. Hitro boste presenečeni, ko boste opazovali, kako vaš pomeranec postane veliko večji, kot ste pričakovali. Prvotnemu razočaranju bo sledilo olajšanje, saj boste hitro ugotovili, zakaj je lahko koristno imeti psa, ki je večji in močnejši, kot ste sprva načrtovali. Lažje je skrbeti zanje, manj so nagnjeni k nesrečam in poškodbam, ki bi lahko prizadele manjšega psa.
Odraslo velikost glede na velikost mladička je zelo težko predvidevati. Še celo najbolj izkušeni vzreditelji se kdaj zmotijo. Upoštevajte, da imajo mladički običajno hitro rast od skotitve do šestih mesecev, pozna rast pa lahko traja tudi po devetih mesecih starosti. Pomeranec raste veliko počasneje do približno 10 mesecev, in ko je star eno leto, je rast načeloma zaključena. Če mu je zaradi njegovih genov usojeno, da bo večji od povprečne velikosti, pa bo morda še naprej pridobival na teži, dokler ne bo star 15 ali morda celo 18 mesecev.
VELIKOST POMERANCEV ZA VZREJO
Pred desetletji so rejci prvakov običajno imeli dva niza samic pomerancev. Glavni namen enega sklopa je bil vzreja, druga pa za razstave. Samice, ki so bile neverjetne na razstavah, na splošno niso bile uporabne za vzrejo. Včasih so bile premajhne za pravilno vzrejo, za skotitev so potrebovale carski rez in pogosto niso bile sposobne negovati lastnih mladičev (niso imele mleka, mladičev niso sprejele..). Zaradi tega so številni vzreditelji za vzrejo uporabljali večje samice in jih parili s samci, ki so bili razstavne velikosti. Končni rezultat je bilo leglo velikih in majhnih mladičkov. Večje samce mladiče so običajno hitro prodali kot hišne ljubljenčke. Majhne, lepe samice so na splošno prodajali kot razstavne psice ali pa se je vzreditelj sam odloči, da bo tako psico razstavljal. Vzreditelji so pogosto obdržali večje samice in manjše samce za svoj prihodnji program vzreje. Nekateri največji zmagovalni pomeranci so bili vzrejeni iz mater, ki so večje kot pravi standard pasme. Vzreditelji pravijo, da so matere, kljub temu, da so bile same prevelike, nosile odlične krvne linije in so lahko rodile kakovostne pse, če so bile parjene z idealnim samcem velikosti za razstavo. Ta program vzreje potrebuje tako vzrejo v sorodstvu kot linijsko vzrejo za proizvodnjo kakovostnih psov. Ker se skupna velikost proizvedenega potomstva začne krčiti, morate povečati raznolikost z uvedbo svežih krvnih linij v vzrejo.
V nekaterih leglih lahko vzreditelj dobi mladička, ki je manjši od povprečja. To lahko velja tudi, če nekatera legla vključujejo mladička, ki je nekoliko večji od povprečne velikosti. Nekateri rejci si prizadevajo za najvišjo mejo standardne višine, da bi proizvedli pse, ki so običajno bolj zdravi in močnejši od svojih manjših predstavnikov pasme. Ni nenavadno, da pomeranec zraste nekoliko večji od višine, določene v standardu pasme.
Mladič iz legla lahko preraste velikost iz več različnih razlogov. Vrnitev v prejšnji čas, ko so bili predniki pomerancev veliko večji in občasno določen gen ustvari večjega predstavnika. To je značilno za nekatere programe vzreje barv in mladičke, pridobljene iz pasjih tovarn (na žalost tudi rodovniški psi lahko prihajajo iz množičnih vzrej).
Mnogi lastniki so razočarani, ko vidijo, da njihov pomeranec pridobi več na teži, kot so pričakovali. Hitro boste presenečeni, ko boste opazovali, kako vaš pomeranec postane veliko večji, kot ste pričakovali. Prvotnemu razočaranju bo sledilo olajšanje, saj boste hitro ugotovili, zakaj je lahko koristno imeti psa, ki je večji in močnejši, kot ste sprva načrtovali. Lažje je skrbeti zanje, manj so nagnjeni k nesrečam in poškodbam, ki bi lahko prizadele manjšega psa.
Odraslo velikost glede na velikost mladička je zelo težko predvidevati. Še celo najbolj izkušeni vzreditelji se kdaj zmotijo. Upoštevajte, da imajo mladički običajno hitro rast od skotitve do šestih mesecev, pozna rast pa lahko traja tudi po devetih mesecih starosti. Pomeranec raste veliko počasneje do približno 10 mesecev, in ko je star eno leto, je rast načeloma zaključena. Če mu je zaradi njegovih genov usojeno, da bo večji od povprečne velikosti, pa bo morda še naprej pridobival na teži, dokler ne bo star 15 ali morda celo 18 mesecev.
VELIKOST POMERANCEV ZA VZREJO
Pred desetletji so rejci prvakov običajno imeli dva niza samic pomerancev. Glavni namen enega sklopa je bil vzreja, druga pa za razstave. Samice, ki so bile neverjetne na razstavah, na splošno niso bile uporabne za vzrejo. Včasih so bile premajhne za pravilno vzrejo, za skotitev so potrebovale carski rez in pogosto niso bile sposobne negovati lastnih mladičev (niso imele mleka, mladičev niso sprejele..). Zaradi tega so številni vzreditelji za vzrejo uporabljali večje samice in jih parili s samci, ki so bili razstavne velikosti. Končni rezultat je bilo leglo velikih in majhnih mladičkov. Večje samce mladiče so običajno hitro prodali kot hišne ljubljenčke. Majhne, lepe samice so na splošno prodajali kot razstavne psice ali pa se je vzreditelj sam odloči, da bo tako psico razstavljal. Vzreditelji so pogosto obdržali večje samice in manjše samce za svoj prihodnji program vzreje. Nekateri največji zmagovalni pomeranci so bili vzrejeni iz mater, ki so večje kot pravi standard pasme. Vzreditelji pravijo, da so matere, kljub temu, da so bile same prevelike, nosile odlične krvne linije in so lahko rodile kakovostne pse, če so bile parjene z idealnim samcem velikosti za razstavo. Ta program vzreje potrebuje tako vzrejo v sorodstvu kot linijsko vzrejo za proizvodnjo kakovostnih psov. Ker se skupna velikost proizvedenega potomstva začne krčiti, morate povečati raznolikost z uvedbo svežih krvnih linij v vzrejo.
|
Številne knjige o pomerancih omenjajo zasluge vzreje večjih samic, spodaj je navedenih nekaj izsekov:
- »Moja lastna želja bi bila psička, ki bi bila dovolj dobra, da bi zmagala na razstavah, vendar se meni, da je za ring prevelika. Torej psička s približno 2,7 kg ali pa celo nekoliko težja. Od take psičke bi pričakovala najboljše rezultate. V današnjem času so psičke za vzrejo pogosto premajhne. Vsi slavni psi v preteklosti, znani po svojem tipu, dlaki in zdravju, so bili potomci velikih psic. Zelo se je bati, da je obstoječe poslabšanje navedenih lastnosti v celoti posledica navade vzreje iz majhnih psic. '' The Popular Pomeranian. Mrs E. Parker. 1930. - ” Moj nasvet začetnikom, ki začenjajo z vzrejo je, da ne vzrejajo psice pod 2,3 kg. Celo 3,5 ali 4 kg teža ne bo v škodo, če je primerna za vzrejo, ima kakovostno dlako in je brez resnih napak.” The Popular Pomeranian. Mrs E. Parker. 1930. - "Mnogi vzreditelji uporabljajo večje psice za vzrejo, da bi se izognili težavam." The Pomeranian by Louise Ziegler Spirer and Herbert F. Spirer. - ” V nasprotju z večino pasem psov je samica pomeranca raje večja od samca. Pomeranci se soočajo z težavami pri vzreji. Vzrejo z večjimi samicami se spodbuja v upanju, da se zmanjšajo zapleti pri kotitvi, materinstvu..." The Pomeranian Handbook. Denise Leo. 2019. |
|
Barve pomerancev
Standard navaja priznane barve pomeranca: bela, črna, rjava, oranžna, siva in druge barve.
Med druge barve je v standardu navedeno: Pojem "druge barve" pokriva vse nianse barv, kot so krem, krem s črnimi konicami (cream-sable), oranžna s črnimi konicami (orange sable), črna z ožigi (black and tan) in dvobarvna. Pri dvobarvnih je bela vedno osnovna barva. Lise na beli podlagi morajo biti enakomerno enobarvne, črne, rjave, sive, oranžne ali oranžno-soboljeve, krem ali krem-soboljeve. Po možnosti naj bodo porazdeljene po celotnem telesu.
Med druge barve je v standardu navedeno: Pojem "druge barve" pokriva vse nianse barv, kot so krem, krem s črnimi konicami (cream-sable), oranžna s črnimi konicami (orange sable), črna z ožigi (black and tan) in dvobarvna. Pri dvobarvnih je bela vedno osnovna barva. Lise na beli podlagi morajo biti enakomerno enobarvne, črne, rjave, sive, oranžne ali oranžno-soboljeve, krem ali krem-soboljeve. Po možnosti naj bodo porazdeljene po celotnem telesu.
Ostale barve kot so »Merle«, »Brindle«, tribarva (tricolour), modra.. Po FCI standardu niso priznane!
RDEČA (Red): Rdeča je podobna oranžni, vendar je ta barva bolj intenzivna rdeča, podobna barvi irskega setra. Prava rdeča ni temno oranžna, temveč globoko ''zarjavela'' rdeča. Rdeči pomeranci morajo imeti črne veke, smrček, ustnice in blazinice.
ORANŽNA (Orange): Oranžna barva pri pomerancih se razlikuje od svetlo oranžne do globoko bogate oranžne barve, katera je lahko videti skoraj rdečkasta. Kateri gen oranžne (Agouti ali Clear) barve pes nosi, določimo z videzom novorojenega mladiča.
ORANŽNA (Agouti type):
Pogosto se rodijo videti "rjave" in bolj temne barve kot odrasli. Kot rezultat tega nekateri ljudje zmotno mislijo, da so njihovi oranžni kužki soboljeve barve (sable), vendar bo dlaka z odraščanjem psa postopoma postajala vedno bolj oranžna. Običajno bodo na konicah repa zadržali nekaj črnih dlačic in imeli črne brke.
ORANŽNA (Agouti type):
Pogosto se rodijo videti "rjave" in bolj temne barve kot odrasli. Kot rezultat tega nekateri ljudje zmotno mislijo, da so njihovi oranžni kužki soboljeve barve (sable), vendar bo dlaka z odraščanjem psa postopoma postajala vedno bolj oranžna. Običajno bodo na konicah repa zadržali nekaj črnih dlačic in imeli črne brke.
ČISTA ORANŽNA (Clear orange):
Čista oziroma Clear oranžna je barva, ki nima nobene črne dlake. Mladički so po navadi v barvi "masla", lahko pa se ob rojstvu pojavijo tudi barva smetane. Brki so svetli, ''slamnate'' barve (ne črni). Za to je odgovoren recesivni gen e obeh staršev (oba gena v tem lokusu imata alela za oranžno, tj. "ee"). Kot odrasli se lahko razlikujejo od skoraj smetanaste barve do svetle globlje oranžne. Temni clear orange pomaranci se skoraj ne ločijo od zgoraj omenjenih Agoutijev, barva brk in niti ene same črne dlake so edina stvar, po kateri jih lahko ločimo. Nekateri ostajajo bolj svetli in zgodi se lahko, da pigment na nosu z leti vedno bolj bledi.
Čista oziroma Clear oranžna je barva, ki nima nobene črne dlake. Mladički so po navadi v barvi "masla", lahko pa se ob rojstvu pojavijo tudi barva smetane. Brki so svetli, ''slamnate'' barve (ne črni). Za to je odgovoren recesivni gen e obeh staršev (oba gena v tem lokusu imata alela za oranžno, tj. "ee"). Kot odrasli se lahko razlikujejo od skoraj smetanaste barve do svetle globlje oranžne. Temni clear orange pomaranci se skoraj ne ločijo od zgoraj omenjenih Agoutijev, barva brk in niti ene same črne dlake so edina stvar, po kateri jih lahko ločimo. Nekateri ostajajo bolj svetli in zgodi se lahko, da pigment na nosu z leti vedno bolj bledi.
KREM (Cream):
ČISTA KREM (Clear cream):
Čista oziroma Clear krem je bistra, na osnovi gena (e), ki ves črni pigment spremeni v rumenega. V bistri krem pa obstaja še kak drug (nejasen) genetski dejavnik, zaradi katerega je barva bleda, včasih skoraj bela. Mladiči barve Clear krem se običajno rodijo videti praktično bele barve in na dlaki po telesu nimajo nič črnega pigmenta, brki pa so zelo svetli ali slamnato obarvani (ne črni).
ČISTA KREM (Clear cream):
Čista oziroma Clear krem je bistra, na osnovi gena (e), ki ves črni pigment spremeni v rumenega. V bistri krem pa obstaja še kak drug (nejasen) genetski dejavnik, zaradi katerega je barva bleda, včasih skoraj bela. Mladiči barve Clear krem se običajno rodijo videti praktično bele barve in na dlaki po telesu nimajo nič črnega pigmenta, brki pa so zelo svetli ali slamnato obarvani (ne črni).
NE-ČISTA KREM (Non-Clear cream):
Druga različica krem barve je ne-čista krem. Mladiči so običajno rojeni v srebrni barvi in za razliko od čiste krem barve imajo lahko na telesu nekaj črne pigmentacije, zlasti v mladosti, in imajo lahko črne brke. Z odraščanjem se barva iz srebrne s črnimi dlakami vedno bolj spreminja v krem.
Druga različica krem barve je ne-čista krem. Mladiči so običajno rojeni v srebrni barvi in za razliko od čiste krem barve imajo lahko na telesu nekaj črne pigmentacije, zlasti v mladosti, in imajo lahko črne brke. Z odraščanjem se barva iz srebrne s črnimi dlakami vedno bolj spreminja v krem.
ČRNA (Black): Črna je na splošno predstavljena kot "črna", popolnoma brez belih, rdečih ali rjavih dlak. Krovna in poddlaka sta po vsem telesu psa enake barve, čeprav se lahko pri tistih psih, ki niso hranjeni s kvalitetno hrano ali pa so več časa na soncu, pojavi nekaj pordelosti dlake. Podlanka je lahko svetlejše barve, še posebej preden odpade, v času menjave. Črni pomeranci morajo imeti črne veke, smrček, ustnice in blazinice.
RJAVA (Brown): Rjava ali čokoladna, kot jo najpogosteje omenjajo, vključuje vse odtenke od najtemnejše barve čokolade do najsvetlejše mlečne čokolade. Rjava barva nima nobenih belih sledi. Veke, smrček, ustnice in blazinice so rjave, nikoli črne.
BELA (White): Pri pomerancih bele barve mora biti dlaka čisto bela. Majhna sledi rumene barve, ki se pogosto pojavijo, zlasti na ušesih, se tolerira.
ČRNA Z OŽIGI (Black & Tan): Mladički te barve se rodijo črne barve, običajno z ožigi na prsih, nogah in pod repom. Ko rastejo, ožigi postanejo večji in opaznejši. Ožigi pri odraslih pomerancih običajno segajo po nogah, okoli gobca, prsi, obrvi, ušes in na hrbtni strani zadnjih nog (predel hlač) in repa. V idealnem primeru bodo na prstih imeli črne oznake, ki jim rečemo "pencil markings (oznake s svinčnikom)". Količina in odtenek rumenkastih oznak se lahko močno razlikujeta. Vedno strmimo k čim bolj polni rumeni barvi ožigov.
DVOBARVNA (Parti): Pri dvobarvnih psih je bela vedno osnovna barva. Lise na beli podlagi morajo biti enakomerno enobarvne, črne, rjave, sive, oranžne ali oranžno-soboljeve, krem ali krem-soboljeve. Po možnosti naj bodo porazdeljene po celotnem telesu.
SOBOLJEVA (Sable): Soboljeva je prav zaprav bolj zvorec kot barva. Ta izraz se nanaša na črn pas krovnih dlak, ki dajejo psu soboljev ali senčen videz. Ta vzorec oziroma barva se lahko razlikuje od le nekaj črnih dlak na hrbtu ali repu, do črnih krovnih dlak po celem psu. Poznamo: rdečo soboljevo (red sable), oranžno soboljevo (orange sable), močna oziroma globoka oranžna saboljeva (heavy (orange) sable), kremna soboljeva (cream sable), volčja soboljeva (wolf sable) in čokoladna soboljeva (chocolate sable). Spodaj po zgoraj naštetem vrstem redu prilagam fotografije.
Vir: https://ampomclub.org/pomeranian-colors/ in standard FCI N° 97.
Zanimivosti
- Leta 1912 sta, poleg še enega pekinčana, dva pomeranca preživela potop Titanica. Psička Lady se je s svojo lastnico Margaret Hays uspela rešiti na rešilnem čolnu številka sedem. Elizabeth Barrett Rothschild pa je svojega kužka, katerega ime ni znano, rešila na čolnu številka šest.
- Znani pomeranec z imenom Boo z znano ''medvedkasto'' frizuro naj bi bil postrižen samo enkrat kajti po prvem oblikovanju frizure mu dlaka ni več rasla. Imel je tudi postclipping alopecio, to je izpadanje dlake zaradi prevelikega posega in striženja oziroma britja dlake pomerancev.
- Najstarejši pomeranec je bil Coty iz Floride, rodil se je 1. junija leta 1994 in umrl 4. februarja leta 2016 v starosti 21 let, 8 mesecev in 13 dni. Nekateri trdijo, da so njihovi pomeranci dočakali starost 24 ali 26 let, vendar do zdaj to ni nikjer dokumentirano.
- Znani pomeranec z imenom Boo z znano ''medvedkasto'' frizuro naj bi bil postrižen samo enkrat kajti po prvem oblikovanju frizure mu dlaka ni več rasla. Imel je tudi postclipping alopecio, to je izpadanje dlake zaradi prevelikega posega in striženja oziroma britja dlake pomerancev.
- Najstarejši pomeranec je bil Coty iz Floride, rodil se je 1. junija leta 1994 in umrl 4. februarja leta 2016 v starosti 21 let, 8 mesecev in 13 dni. Nekateri trdijo, da so njihovi pomeranci dočakali starost 24 ali 26 let, vendar do zdaj to ni nikjer dokumentirano.
