Kaj pravzaprav so pomeranci? Pomeranci so pravi mali raziskovalci, radi se potepajo, hodijo, tečejo, skačejo, so aktivni kužki, vendar kljub temu ne smemo pozabiti, da so aktivni lahko samo če jim njihovo zdravje to dopušča. Ravno zato, si sama želim vzrejati take športne kužke, ki bodo s svojimi lastniki, tako kot Mamba in Paya z mano odkrivali nove kraje in nova doživetja. Mi gremo na SUP, gremo v hribe, na morje, na plažo, v gozd, v blato, to so kužki, ki so pripravljeni na vse to! Nikakor niso kužki za v torbice in za nadomestila igračam in plišastim medvedkom, čeprav na veliko žalost pasme, zaradi povpraševanja ljudi in neodgovornosti vzrediteljev po svetu, to vedno bolj postaja prihodnost te čudovite pasme. Nekateri ljudje zaradi popularnosti same pasme v njen vidijo predvsem zaslužek. Na pasmo samo se ne spoznajo, ne vedno kakšen je standard, kakšne bolezni imajo, gre se jim samo za vzrejo psov, katere lahko po izgledu prodajajo čim dražje. Na srce vam polagam, da se pred nakupom, ne samo pomeranca ampak katerega koli psa, dobro pozanimate!
Zgodovina pasme
Nemški špici (pod katere spadajo tudi pomeranci) so potomci kamenodobnih šotskih psov (Canis familiaris palustris Rüthimeyer) in poznejših koliščarskih ("Pfahlbau") špicev. So najstarejša pasma psov v srednji Evropi. Sodeč po arheoloških najdbah, naj bi živeli ne samo v Evropi ampak po vsem svetu, tudi v Afriki. Veliko ostalih pasem je nastalo iz njih. V ne-nemško govorečih državah je volčji špic znan tudi pod imenom "Keeshond", pritlikavi špic pa kot "Pomeranec". Špici so bili nekoč veliki in močni zganjalci ovac ter čuvaji. Med bližnje sorodnike špicev štejemo norveškega losovca, šiperke in ameriškega eskimskega psa. Vsi špici imajo skupne lastnosti, med njih štejemo bujno dlako, pokončna ušesa, temeprament in značilno klinasto obliko glave.
Poljska provinca Pomorjanska, pokrajina ob Baltiku med Odro in Vislo je kraj, kjer so se razvili pritlikavi nemški špici (v nadaljevanju pomeranci). Kot prikazujejo slike spodaj naj bi nekoč tehtali okoli 30 kilogramov. Ena izmed oseb, katera je najbolj pripomogla k prepoznavnosti teh kužkov je bila angleška kraljica Viktorija (Viktorija Britanska). Pasma je bila v tistih časih zelo priljublena, njihovi lastniki so bili med drugimi tudi Marija Antoinetta, Martin Luther King (imel je psička z imenom Belferlein, ki ga je večkrat omenjal v svojih spisih), Wolfgang Amadeus Mozart, ki je svojemu Pimperlu posvetil ceno arijo, pisatelj Emile Zola, slikar, kipar in arhitekt Michelangelo Buonarroti (kateri je s svojim špicem barval Sikstinsko kapelo), tudi fizik Newton si je življenje delil z nemškim špicem Diamondom, ki je kot pravijo, z veseljem žvečil njegove rokopise. Imeli so jih tudi na Napoleonovem dvoru.
Leta 1761 je bilo leto, ko se je princesa Sophie Charlotte iz sosednje poljske regije v Angliji poročila s kasnejšim angleškim kraljem Jurijem III. S seboj v Anglijo je pripeljala svoje dva pomeranca (po takratnem standardu sta tehtala okoli 10 do 20 kilogramov) Pheobe in Mercurya. Bila sta čisto bela. Pasma je prav zaradi nje hitro postala zelo priljubljena na angleških dvorih. Svojo prepoznavnost pa je, kot že zgoraj omenjeno, pasma dosegla s kraljico Viktorijo Britansko, ki je bila vnukinja Sophie Charlotte in Jurija III. Ta se je na popotovanju po italiji leta 1888 zaljubila v pomerančka po imenu Marco. Marco je tehtal le okoli 6 kilogramov. Tisti čas je bil eden najbolj prepoznavnih pomerancev in je zmagoval na ogromno razstavah. Marcotova slika je spodaj, zadnja v nizu štirih. Bila je tudi vzrediteljica te pasme. Pomeranci so spremljali kraljico Viktorijo Britansko čisto do konca njenega življenja. Zadnji, njen najljubši Tudi je ob njej ležal, ko se je poslavljala.
Poljska provinca Pomorjanska, pokrajina ob Baltiku med Odro in Vislo je kraj, kjer so se razvili pritlikavi nemški špici (v nadaljevanju pomeranci). Kot prikazujejo slike spodaj naj bi nekoč tehtali okoli 30 kilogramov. Ena izmed oseb, katera je najbolj pripomogla k prepoznavnosti teh kužkov je bila angleška kraljica Viktorija (Viktorija Britanska). Pasma je bila v tistih časih zelo priljublena, njihovi lastniki so bili med drugimi tudi Marija Antoinetta, Martin Luther King (imel je psička z imenom Belferlein, ki ga je večkrat omenjal v svojih spisih), Wolfgang Amadeus Mozart, ki je svojemu Pimperlu posvetil ceno arijo, pisatelj Emile Zola, slikar, kipar in arhitekt Michelangelo Buonarroti (kateri je s svojim špicem barval Sikstinsko kapelo), tudi fizik Newton si je življenje delil z nemškim špicem Diamondom, ki je kot pravijo, z veseljem žvečil njegove rokopise. Imeli so jih tudi na Napoleonovem dvoru.
Leta 1761 je bilo leto, ko se je princesa Sophie Charlotte iz sosednje poljske regije v Angliji poročila s kasnejšim angleškim kraljem Jurijem III. S seboj v Anglijo je pripeljala svoje dva pomeranca (po takratnem standardu sta tehtala okoli 10 do 20 kilogramov) Pheobe in Mercurya. Bila sta čisto bela. Pasma je prav zaradi nje hitro postala zelo priljubljena na angleških dvorih. Svojo prepoznavnost pa je, kot že zgoraj omenjeno, pasma dosegla s kraljico Viktorijo Britansko, ki je bila vnukinja Sophie Charlotte in Jurija III. Ta se je na popotovanju po italiji leta 1888 zaljubila v pomerančka po imenu Marco. Marco je tehtal le okoli 6 kilogramov. Tisti čas je bil eden najbolj prepoznavnih pomerancev in je zmagoval na ogromno razstavah. Marcotova slika je spodaj, zadnja v nizu štirih. Bila je tudi vzrediteljica te pasme. Pomeranci so spremljali kraljico Viktorijo Britansko čisto do konca njenega življenja. Zadnji, njen najljubši Tudi je ob njej ležal, ko se je poslavljala.
Špica v minuaturni podobi so naredili Angleži, saj so hoteli Nemcem odvzeti vsaj eno pasmo evropskih špicev. Vendar je pomeranec še vedno ostal čisto pravi špic. Pasma se je najbolj razvijala med leti 1900 in 1930. V tem času so bili tudi najštevilčnejša pasma prijavljena na eno izmed svetovno najbolj znanih pasjih razstav Crufts v Veliki Britaniji. Vendar se je pasma pojavljala že mnogo prej. Pasemski klub za pomerance, so v Angliji ustanovili že leta 1891. V ZDA pa so prve pomerance pripeljali leta 1898, samo pasmo pa so priznali dve leti kasneje.
V ZDA so pomeranci hitro postali znani in cenjeni tudi na pasjih razstavah. Vzrediteljica Glen Rose Flashaway je leta 1926 s svojim pomerancem zmagala med igračkastimi pasmami na sloviti razstavi Westminsterskega kluba. Pomeranec z imenom Great Elms Prince Charming II (na prvi in drugi sliki spodaj) pa je bil prvič veliki zmagovalec celotne newyorške razstave leta 1988. 10 let kasneje, leta 1198 so pomeranca v Mednarodni kinološki zvezi vklučili v standard nemških špicev, dodali so ga kor pritlikavega nemškega špica. Standard s številko 97, ki nosi datum 5. marec 1998 (standard je bil posodobljen 12.11.2019), govori o nemških špicih, vključujoč tudi pomeranca in keeshonda. Istega leta, leta 1998 je tudi v Slovenijo prišla prva psiča. Njeno ime je bilo Abi (Abishag of Lenette, spodaj četrta slika) in je pravnukinja zgoraj omenjenega Great Elms Prince Charming II. Abi je v Slovenijo prišla iz ZDA in z njo se je začela tudi vzreja pomerancev v Sloveniji. Je prva psička v psarni None Such iz katere prihaja tudi oče (kateri je potomec Abi) naše Mambe.
V ZDA so pomeranci hitro postali znani in cenjeni tudi na pasjih razstavah. Vzrediteljica Glen Rose Flashaway je leta 1926 s svojim pomerancem zmagala med igračkastimi pasmami na sloviti razstavi Westminsterskega kluba. Pomeranec z imenom Great Elms Prince Charming II (na prvi in drugi sliki spodaj) pa je bil prvič veliki zmagovalec celotne newyorške razstave leta 1988. 10 let kasneje, leta 1198 so pomeranca v Mednarodni kinološki zvezi vklučili v standard nemških špicev, dodali so ga kor pritlikavega nemškega špica. Standard s številko 97, ki nosi datum 5. marec 1998 (standard je bil posodobljen 12.11.2019), govori o nemških špicih, vključujoč tudi pomeranca in keeshonda. Istega leta, leta 1998 je tudi v Slovenijo prišla prva psiča. Njeno ime je bilo Abi (Abishag of Lenette, spodaj četrta slika) in je pravnukinja zgoraj omenjenega Great Elms Prince Charming II. Abi je v Slovenijo prišla iz ZDA in z njo se je začela tudi vzreja pomerancev v Sloveniji. Je prva psička v psarni None Such iz katere prihaja tudi oče (kateri je potomec Abi) naše Mambe.
Izsek FCI Standarda v slovenščini
FCI STANDARD N°97, 12.11.2019
Nemški špic vključno z volčjim špicem in pomerancem
Nemški špic vključno z volčjim špicem in pomerancem
KRATAK ZGODOVINSKI POVZETEK: Nemški špici so potomci kamenodobnih šotskih psov (Canis familiaris palustris Rüthimeyer) in poznejših koliščarskih ("Pfahlbau") špicev. So najstarejša pasma psov v srednji Evropi. Veliko ostalih pasem je nastalo iz njih. V ne-nemško govorečih državah je volčji špic znan tudi pod imenom "Keeshond", pritlikavi špic pa kot "Pomeranec".
SPLOŠNI IZGLED: Špici očarajo s svojo prelepo dlako, ki zaradi bogate podlanke štrli pokonci. Posebej impresiven je močan, grivast ovratnik okoli vratu ter košat, izrazito čez hrbet nošen rep. Lisičja glava z živahnimi očmi in majhnimi, špičastimi, blizu drug drugemu nastavljenimi ušesi, dajejo špicu značilen, edinstven predrzen izgled.
POMEMBNA RAZMERJA: Razmerje med plečno višino in dolžino telesa je 1: 1. Razmerje med dolžino gobca in dolžino lobanje pri pomerancih je približno 2: 4.
OBNAŠANJE IN KARAKTER: Nemški špic je vedno pozoren, živahen in izjemno vdan svojemu lastniku. Je zelo lahko učljiv in lahko ga je trenirati. Zaradi nezaupanja do tujcev in pomanjkanja lovskega nagona je idealen čuvaj doma in posestva. Ni ne plašen ne agresiven. Nevtralnost do vremenskih razmer, krepkost in dolga življenjska doba so njegove najodličnejše lastnosti.
SPLOŠNI IZGLED: Špici očarajo s svojo prelepo dlako, ki zaradi bogate podlanke štrli pokonci. Posebej impresiven je močan, grivast ovratnik okoli vratu ter košat, izrazito čez hrbet nošen rep. Lisičja glava z živahnimi očmi in majhnimi, špičastimi, blizu drug drugemu nastavljenimi ušesi, dajejo špicu značilen, edinstven predrzen izgled.
POMEMBNA RAZMERJA: Razmerje med plečno višino in dolžino telesa je 1: 1. Razmerje med dolžino gobca in dolžino lobanje pri pomerancih je približno 2: 4.
OBNAŠANJE IN KARAKTER: Nemški špic je vedno pozoren, živahen in izjemno vdan svojemu lastniku. Je zelo lahko učljiv in lahko ga je trenirati. Zaradi nezaupanja do tujcev in pomanjkanja lovskega nagona je idealen čuvaj doma in posestva. Ni ne plašen ne agresiven. Nevtralnost do vremenskih razmer, krepkost in dolga življenjska doba so njegove najodličnejše lastnosti.
Standard v slikah
Za povečanje posamezne slike kliknite na sliko.
Razlike med pomerancem in malim nemškim špicem
(razlike navajam iz pasemskega standarda FCI N° 97 - 12.11.2019/EN)
- Razmerje med dolžino gobca in dolžino lobanje (pomeranec 2:4, mali nemški špic 2:3)
- Velikost (pomeranec: 21 cm ± 3 cm (torej od 18 – 24 cm), mali nemški špic: 27 cm ± 3 cm (od 24 – 30 cm)
- Karakter pasem se v standardu nekoliko razlikuje. Oba navajam spodaj.
Pomeranec: Pritlikavi nemški špic je vedno pozoren, živahen in izredno navezan na svojega lastnika. Je zelo učljiv in lahko ga je trenirati. S svojim prijaznim in veselim značajem je idealen spremljevalec in družinski pes ter čuvaj za hišo in stanovanje. Ni plah niti agresiven. Brezbrižnost do vremenskih razmer, robustnost in dolgoživost so njegovi najbolj izjemni atributi.
Mali nemški špic: Nemški špic je vedno pozoren, živahen in izredno navezan na lastnika. Je zelo učljiv in lahko ga je trenirati. Zaradi naravnega nezaupanja do tujcev in pomanjkanja lovskega nagona je idealen spremljevalec in družinski pes ter čuvaj za dom in kmetijo. Ni plah niti agresiven. Brezbrižnost do vremenskih razmer, robustnost in dolgoživost so njegovi najbolj izjemni atributi.
1. slika: fotografija iz skupnega standarda N° 97 - nemški špic, 2. slika: slika pomeranca iz FCI standarda, 3. slika: slika malega nemškega špica - evropski šampion
Zdravstvene težave
Pomeranci so razmeroma zdrava pasma. Vendar so z vsakim letom bolj in bolj popularni in to poslednično vodi tudi v to, da se pojavljajo ''vzreditelji,'' ki se jim bolj kot za samo pasmo gre za zaslužek. S tem lahko resno škodo naredijo sami pasmi. Pasma je s popularnostjo že začela izgubljati nekatere kvalitetne lastnosti, kot so dlaka, dolžina gobca, tudi velikost. Nažalost je vedno bolj popularno, da je pomeranec čim manjši, čim bolj medvedkast, s kratkim gobčkom, okroglo glavo in za v naročje. To je daleč stran od prvotnega pomeranca in s tem pasmi samo škodujemo.
S še dodatnim zmanjševanjem velikosti lahko pride do resnejših hib, kot so odprte fontanele (kot posledica okrogle lobanje), lahko tudi krajša življenjska doba. S krajšanjem gobčka kužka privedemo do težga dihanja, problemov s sapnikom (kolaps ali posedanje sapnika), izpadanja zob, pomankanja zob itd. Zaradi kratkega gobčka se lahko z leti pojavijo tudi težave s srcem, saj je kuža ob vsakem udihu in izdihu pod obremenitvijo. Tudi dlaka je pri pomerancih eden izmed problemov. Vedno večkrat opazim pse s trdo, volneno ali pa pretirano mehko dlako. Posledica take dlake je lahko tudi black skin disease BSD, ki se pri pomerancih pojavlja. Bolezen BSD je znana tudi kot alopecija X.
Zelo pogoste težave pri pomerancih so tudi slabe pogačice, ki kužku otežujejo življenje in se jih da popraviti samo z operativnim posegom. Dislokacija pogačic je dednega izvoda zato je zelo pomembno, da imata starša izvide od uradnih ortopedov. Pojavljajo se tudi težave s srčki in srčne napake, vendar le te niso prepogoste. Lahko bolehajo tudi za epilepsijo, siringomielijo, degenerativno mielopatijo, hiperurikozurijo, napredujočo atrofijo mrežnice, maligno hipertermijo in drugimi boleznimi. Za nekatere oziroma za večino izmed naštetih bolezni obstajajo genetska testiranja, ki so zelo zaželjena.
S še dodatnim zmanjševanjem velikosti lahko pride do resnejših hib, kot so odprte fontanele (kot posledica okrogle lobanje), lahko tudi krajša življenjska doba. S krajšanjem gobčka kužka privedemo do težga dihanja, problemov s sapnikom (kolaps ali posedanje sapnika), izpadanja zob, pomankanja zob itd. Zaradi kratkega gobčka se lahko z leti pojavijo tudi težave s srcem, saj je kuža ob vsakem udihu in izdihu pod obremenitvijo. Tudi dlaka je pri pomerancih eden izmed problemov. Vedno večkrat opazim pse s trdo, volneno ali pa pretirano mehko dlako. Posledica take dlake je lahko tudi black skin disease BSD, ki se pri pomerancih pojavlja. Bolezen BSD je znana tudi kot alopecija X.
Zelo pogoste težave pri pomerancih so tudi slabe pogačice, ki kužku otežujejo življenje in se jih da popraviti samo z operativnim posegom. Dislokacija pogačic je dednega izvoda zato je zelo pomembno, da imata starša izvide od uradnih ortopedov. Pojavljajo se tudi težave s srčki in srčne napake, vendar le te niso prepogoste. Lahko bolehajo tudi za epilepsijo, siringomielijo, degenerativno mielopatijo, hiperurikozurijo, napredujočo atrofijo mrežnice, maligno hipertermijo in drugimi boleznimi. Za nekatere oziroma za večino izmed naštetih bolezni obstajajo genetska testiranja, ki so zelo zaželjena.
Za branje zgornjega članka pritisnite na sliko. Zadnja slika prikazuje kolabs sapnika in njegove stopnje.
GENETSKE BOLEZNI
Pasma je razmeroma zdrava vendar se tudi pri pomerancih, prav tako kot pri ostalih pasmah, pojavljajo genetske bolezni. Le te lahko prepoznamo z genetkimi testi in odvzemom DNA vzorcev vsakega psa posebej. Genetskih testiranj za bolezni se ravno zaradi tega, ker niso prav pogoste, poslužuje malo število vzrediteljev. Testiranja za vzrejo sicer niso obvezna. V nadaljevanju bom navedla in opisala bolezni, ki se pri pomerancih najpogosteje pojavljajo.
Pasma je razmeroma zdrava vendar se tudi pri pomerancih, prav tako kot pri ostalih pasmah, pojavljajo genetske bolezni. Le te lahko prepoznamo z genetkimi testi in odvzemom DNA vzorcev vsakega psa posebej. Genetskih testiranj za bolezni se ravno zaradi tega, ker niso prav pogoste, poslužuje malo število vzrediteljev. Testiranja za vzrejo sicer niso obvezna. V nadaljevanju bom navedla in opisala bolezni, ki se pri pomerancih najpogosteje pojavljajo.
|
- Degenerativna mielopatija (DM)
Prizadane možgane in hrbtenjačo (nevrološka bolezen) Gen: SOD1, Tip dedovanja: recesivno Je bolezen odraslih psov, progresivna degenerativna motnja hrbtenjače, ki lahko povzroči izgubo mišic in nepravilnosti hoje. Prizadeti psi običajno ne kažejo znakov, dokler niso stari vsaj 8 let. Prvi znaki nevronske degeneracije se pojavijo v živcih, ki inervirajo zadnje okončine. Znaki so, da pes drgne vrhove zadnjih tač ali hodi neodločno in se opoteka. V naprednih primerih so prizadeti tudi spodnji motorični nevroni, kar vodi do šibkosti ali skoraj paralize vseh štirih nog in razširjene odpovedi mišic. Gen SOD1 kodira superoksid dismutazo, encim, pomemben za nevtralizacijo prostih radikalov in reaktivnih kisikovih vrst, ki nastaneta kot stranski produkt celične presnove. Če jih ne nevtraliziramo, so škodljivi za celico in povzročijo prezgodnjo celično smrt. Prvi sistem, ki kaže učinke tega, je živčni sistem glede na visoko specializirano in občutljivo naravo teh celic. (Awano et al 2009 Shelton et al 2012 Capuccio et al 2014) |
|
|
- Hiperurikozurija (HUU)
Prizadane ledvice in mehur (urinarna bolezen) Gen: SLC2A9 (Exon 5), Tip dedovanja: recesivno To stanje povzroča kamne v ledvicah in mehurju, sestavljeni so iz urata (uratni sečni kamni). Sečna kislina je vmesni del presnove purinov. Pri večini psov se sečna kislina pretvori v alantoin, inertno snov, ki se nato izloči z urinom. Psi s HUU imajo napake na poti, ki pretvori sečno kislino v alantoin. Kot taka se sečna kislina kopiči, kristalizira in tvori uratne kamne v ledvicah in mehurju. Medtem ko lahko hiperurikemija pri drugih vrstah (vključno z ljudmi) povzroči boleče bolezni, kot je protin, psi pri njih ne razvijejo sistemskih znakov hiperurikemije. Uratni kamni so na rentgenskih žarkih nevidni in jih mora veterinar diagnosticirati z ultrazvokom ali analizo usedline urina. Če jih ne diagnosticiramo, lahko kamni v mehurju privedejo do oviranja urina, kar je lahko življenjsko nevarno. (Bannasch et al 2008 Karmi et al 2010 Donner et al 2016) |
|
|
- Hondrodisplazija, hondrodistrofija in degenracija medvretenčnih diskov (CDPA/CDDY-IVDD)
Prizadane skelet (skeletna bolezen) Gen: FGF4 - chr12, Tip dedovanja: dominanten Bolezen medvretenčne ploščice tipa IV (IVDD) je težava s hrbtenico / hrbtenjačo, ki se nanaša na zdravstveno stanje, ki prizadene diske, kateri delujejo kot blazine med vretenci. Pri IVDD tipa I lahko pride do tega, da disk poči in kjer poči se izlije tekočina. Ta pritisk na hrbtenjačo povzroča nevrološke znake, ki se kažejo kot majava hoje in druge okvare gibanja. Hondrodistrofija (CDDY) se pojavlja pri psih, ki imajo noge krajše in telo daljše. Obstaja več različnih variant, ki lahko povzročijo izrazito hondrodistrofičen videz, kot so opazili pri jazbečarjih in corgiju. (Brown et al 2017 Batcher et al 2019) |
|
- Maligna hipertermija (MH, RYR1)
Prizadane presnovo (presnovna bolezen) Gen: RYR1, Tip dedovanja: dominanten
Ta bolezen se pokaže le, če so psi med operativnimi posegi anestezirani z določenimi inhalacijskimi anestetiki, bolezen lahko povzročiji nenadzorovano krčenje mišic in nevarno zvišanje telesne temperature (hipertermija). To je lahko življenjsko nevarno - nujno zdravljenje vključuje odstranitev inhalacijskega anestetika in hitro hlajenje telesa z ledom in ventilatorji. Če telesa ni mogoče ohladiti, je lahko maligna hipertermija usodna. S testiranjem svojega psa na mutacijo, ki povzroča maligno hipertermijo, se lahko z veterinarjem posvetujete o najboljšem zdravljenju vašega psa, če potrebuje anestezijo.
(Roberts et al 2001)
Prizadane presnovo (presnovna bolezen) Gen: RYR1, Tip dedovanja: dominanten
Ta bolezen se pokaže le, če so psi med operativnimi posegi anestezirani z določenimi inhalacijskimi anestetiki, bolezen lahko povzročiji nenadzorovano krčenje mišic in nevarno zvišanje telesne temperature (hipertermija). To je lahko življenjsko nevarno - nujno zdravljenje vključuje odstranitev inhalacijskega anestetika in hitro hlajenje telesa z ledom in ventilatorji. Če telesa ni mogoče ohladiti, je lahko maligna hipertermija usodna. S testiranjem svojega psa na mutacijo, ki povzroča maligno hipertermijo, se lahko z veterinarjem posvetujete o najboljšem zdravljenju vašega psa, če potrebuje anestezijo.
(Roberts et al 2001)
|
- Progresivna atrofija mrežnice (rcd3 (PDE6A))
Pri pasmah valižanski corgie, pomeranec in kitajske grebenar se PRA odkrije že zgodaj. Ta oblika bolezni PRA se imenuje rcd3 = displazija paličastega stožca tipa 3. Prizadane oči (oftalmološka bolezen) Gen: PDE6A, Tip dedovanja: recesivno Ta bolezen mrežnice povzroča progresivno, nebolečo izgubo vida. Mrežnica vsebuje celice, fotoreceptorje, ki zbirajo informacije o svetlobi: to pomeni, da so na samem začetku tega, kako vidimo. Obstajata dve vrsti fotoreceptorjev: ''palice'', ki zbirajo informacije o jakosti svetlobe in so največji dejavniki nočnega vida, in ''storži'', ki ločujejo barve in največ prispevajo k dnevnemu vidu. Pri skoraj vseh oblikah PRA so najprej prizadete palične celice, kar vodi v nočno slepoto. Sledijo jim stožčaste celice, ki vodijo v dnevno slepoto. Mehanizmi, s katerimi se fotoreceptorji degenerirajo, se razlikujejo glede na specifično mutacijo, ki povzroča PRA. Vendar je odčitek enak: pes doživlja počasno izgubo vida, kar pogosto vodi v popolno slepoto. PRA je skrita bolezen: večina lastnikov sploh ne ve, da je njihov pes oslepel - morda boste opazili, da se vaš pes neradi spušča po stopnicah ali trči v okvirje vrat ali vogale ali si vzame zelo dolgo časa žogo ali igračo. Pogled v oči vašega psa pri močni svetlobi lahko razkrije tudi počasno zožitev zenic, ker mrežnica celicam ne govori več, da naj prepuščajo svetlobo; vendar dokončna diagnoza PRA zahteva obisk pri veterinarju. Zaradi počasnega napredovanja PRA se večina psov zelo dobro prilagodi svojemu stanju. Sčasoma se lahko pri prizadetih psih razvije mrena, ki naj bi bila posledica kopičenja reaktivnih kisikovih vrst in drugih strupenih presnovkov, ki se sproščajo iz degeneriranih mrežničnih celic. To lahko privede do drugih zapletov in zahteva natančen nadzor v posvetovanju z veterinarjem. Displazija palic in stožcev se od drugih oblik PRA razlikuje po tem, da ima razvojni vidik v procesu bolezni. Palične celice mladičev z distrofijo paličastega stožca so morfološko nenormalne, zato je ime "displazija" namesto presnovno nenormalno, kot je navedeno v "distrofija". Nekatere študije kažejo, da se nepravilnosti v morfologiji in delovanju paličnih celic pojavijo po rojstvu. (Petersen-Jones et al 1999) |
|
Nega in higiena
Pomeranci so predvsem poznani po svoji bujni dlaki. O njej je bilo nekaj napisanega že zgoraj. Izsek iz standarda: Nemški špic ima dvojno dlako: dolgo, ravno, pokonci štrlečo krovno dlako, ter kratko, gosto, kot vata mehko podlanko. Glava, uhlja, prednji del prednjih in zadnjih nog ter šape so poraščeni s kratko, gosto (žametno) dlako. Po ostalem telesu ima dolgo, bogato dlako. Dlaka ne sme biti valovita, kodrasta ali vrvnata, po hrbtu ne sme biti razdeljena na prečo. Vrat in plečka sta pokrita z gosto grivo. Zadnji del prednjih nog je dobro odlakan z daljšo dlako, zadnje noge so bogato odlakane od križca do pet. Rep je košat.
Dlaka mora biti dovolj trda in nevtralna na vremenske razmere. Po telesu se ne vozlja in je enostavna za čiščenje. Krovna dlaka je dolga in trša, poddlaka pa kot že napisano mehkejša in gosta.
Dlaka mora biti dovolj trda in nevtralna na vremenske razmere. Po telesu se ne vozlja in je enostavna za čiščenje. Krovna dlaka je dolga in trša, poddlaka pa kot že napisano mehkejša in gosta.
Glede česanja mojega kožuščka je treba mladičke navajati že od malega, da jim kasnejeto ne predstavlja stresa in težav. Za nego dlake potrebujete glavnik, krtačo z dolgimi zobci in žičnato krtačo. Glavnik uporabljajte za česanje dlake ob ušeskih, ritki ter ob in po nogicah (pod pazduho in ''zavesice,'' predel ''hlačk''). Krtačo z dolgimi železnimi zobci uporabljajte za česanje po celem telesu, vedno v nasprotni smeri rasti dlake in malo še obratno, tako da pridete do kože. Dlako je pred česanjem dobro malo navlažiti, da se konice ne lomijo. Z malo žičnato krtačo pa poskrbite še za dodatno ''puhavost'' dlake in, da ven izčešete še kakšne vejice, listke in tako dalje.
Khigieni pa spadajo še ostale stvari, za katere je treba redno skrbeti. Med njih spada redno striženje krempljev, če boste kremplje strigli sami doma, morate nujno kupiti primerne klešče in pa prah za zaustavitev krvi. Namreč hitro se zgodi, da iz kremplja začne teči kri, katera pa se zelo težko ustavi. Če tega praška nimate, svojemu pomerancu krempeljčkov doma raje ne krajšate. Ostala obvezna nega je še krajšanje dlak med blazinicami, čiščenje predela dlak okoli oči, preverjanje ali ima pes čista ušesa in praznenje paranalnih žlez. Med dodatno nego spada striženje konjic ušeskov, krajšanje dlake pri ritki in pa umivanje zob oziroma skrb za nego zob. Namreč pomeranci so tako, kot vse ostale male pasme, najgnjeni k nabiranju zobnih oblog.
Khigieni pa spadajo še ostale stvari, za katere je treba redno skrbeti. Med njih spada redno striženje krempljev, če boste kremplje strigli sami doma, morate nujno kupiti primerne klešče in pa prah za zaustavitev krvi. Namreč hitro se zgodi, da iz kremplja začne teči kri, katera pa se zelo težko ustavi. Če tega praška nimate, svojemu pomerancu krempeljčkov doma raje ne krajšate. Ostala obvezna nega je še krajšanje dlak med blazinicami, čiščenje predela dlak okoli oči, preverjanje ali ima pes čista ušesa in praznenje paranalnih žlez. Med dodatno nego spada striženje konjic ušeskov, krajšanje dlake pri ritki in pa umivanje zob oziroma skrb za nego zob. Namreč pomeranci so tako, kot vse ostale male pasme, najgnjeni k nabiranju zobnih oblog.
Alopecija X (BSD - Black skin disease)
Še pred predstavitvijo same bolezni bi najprej vse lastnike ali pa bodoče lastnike spomnila na to, da je BSD v večini primerov le bolezen izgleda psa. V velikem procentu ne vpliva na njegovo življenje, na njegovo psiho in kvaliteto življenja. Edino, če se z boleznijo razvije tudi močno srbenje ali pa pekoč občutek na koži. Je predvsem bolezen, ki pred kužki najbolj prizadene lastnike, ki so si zamislili puhastega pomeranca s podobo medvedka. Vendar se moramo vedno vprašati kaj nam je bolj pomembno, sam izgled ali pa resno zdravje našega psa. Če pomeranca kupujete samo zaradi izgleda, bi vam priporočala, da se prej obrnete na kakšno drugo pasmo saj pri pomerancih poleg omejene BSD bolezni obstaja kup resnejših bolezni, ki pa zares prizadenejo kvaliteto življenja vašega pomeranca.
Alopecija X pri pomerancih ali BSD (Black skin disease - bolezen črne kože) je kožna bolezen, ki prizadene polarne pasme, med njimi je najbolj pogosta pasma pri kateri se bolezen pojavlja ravno pomeranec. Imenuje se alopecija X, X zato, ker izvor bolezni ni znan. Bolezen črne kože ji pravimo zato, ker bolezen pogosto spremlja hiperpigmentacija kože in koža počrni. Navadna alopecija pa prizadane vse pasme psov, tudi lisice (fox mange) in ljudi.
Ne smemo pozabiti, da ni vsaka izguba dlake BSD. Kužka najprej peljimo k veterinarju, kjer je priporočljivo, da pregledajo vrednosti njegovih hormonov ščitnice, naredijo bris kože za izključitev kožnih parazitov (predvsem pogost je demodeks) in se pogovorimo tudi glede hrane in morebitne alergije na njo. Na žalost se vedno pogosteje dogaja, da ko veterinarji vidijo pomeranca brez dlake takoj rečejo, da ima BSD. Vendar temu vsekakor ni tako.
Za alopecijo so poznani tudi številni drugi izrazi, vključno z alopecijo X, BSD, Coat Funk, alopecija katero izzove kastracija (Castration Responsive Alopecia), psevdo-Cushingov sindrom (Pseudo-Cushing’s Syndrome), alopecija nadledvičnega hormona (Adrenal Sex Hormone Alopecia), alopecija povezana z odzivnostjo biopsije (Biopsy Responsive Alopecia), Hair Cycle Arrest, alopecija zaradi striženja (post clipping alopecia) in sindrom BSD.
Torej, gre za popolno ali delno izgubo dlake. Koža je lahko črno obarvana oziroma hiperpigmetirana ali pa tudi ne. K bolezni so bolj nagnjeni samci, pri katerih se bolezen tudi pogosteje pojavi. BSD se najbolj pogosto začne nekje pri letu in pol ali dveh letih, vendar ni rečeno saj se lahko pojavi tudi kasneje v kateri koli starosti.
Čeprav naj bi bila bolezen genetsko pogojena, genetika nikakor ni edina stvar, katera bolezen lahko izzove. Za izbruh bolezni obstajajo različni dejavniki, med njimi tudi padec imunskega sistema ali pa striženje dlake na kratko oziroma britje dlake. Velik dejavnik je tudi stres, prepogosta menjava okolja, nepravilna nega dlake, slaba prehrana, alergije (na hrano ali okolje), glivice in predvsem tudi hormoni, še posebej pri samcih.
Ne smemo pozabiti, da ni vsaka izguba dlake BSD. Kužka najprej peljimo k veterinarju, kjer je priporočljivo, da pregledajo vrednosti njegovih hormonov ščitnice, naredijo bris kože za izključitev kožnih parazitov (predvsem pogost je demodeks) in se pogovorimo tudi glede hrane in morebitne alergije na njo. Na žalost se vedno pogosteje dogaja, da ko veterinarji vidijo pomeranca brez dlake takoj rečejo, da ima BSD. Vendar temu vsekakor ni tako.
Za alopecijo so poznani tudi številni drugi izrazi, vključno z alopecijo X, BSD, Coat Funk, alopecija katero izzove kastracija (Castration Responsive Alopecia), psevdo-Cushingov sindrom (Pseudo-Cushing’s Syndrome), alopecija nadledvičnega hormona (Adrenal Sex Hormone Alopecia), alopecija povezana z odzivnostjo biopsije (Biopsy Responsive Alopecia), Hair Cycle Arrest, alopecija zaradi striženja (post clipping alopecia) in sindrom BSD.
Torej, gre za popolno ali delno izgubo dlake. Koža je lahko črno obarvana oziroma hiperpigmetirana ali pa tudi ne. K bolezni so bolj nagnjeni samci, pri katerih se bolezen tudi pogosteje pojavi. BSD se najbolj pogosto začne nekje pri letu in pol ali dveh letih, vendar ni rečeno saj se lahko pojavi tudi kasneje v kateri koli starosti.
Čeprav naj bi bila bolezen genetsko pogojena, genetika nikakor ni edina stvar, katera bolezen lahko izzove. Za izbruh bolezni obstajajo različni dejavniki, med njimi tudi padec imunskega sistema ali pa striženje dlake na kratko oziroma britje dlake. Velik dejavnik je tudi stres, prepogosta menjava okolja, nepravilna nega dlake, slaba prehrana, alergije (na hrano ali okolje), glivice in predvsem tudi hormoni, še posebej pri samcih.
Kako bolezen prepoznati?
Nekateri trdijo, da že pri mladičkih lahko opazimo znake, ki kažejo na to, da v prihodnosti obstajajo morebitne možnosti, da v odrasli dobi imel alopecijo X. Naj opozorim, da se lahko bolezen pojavi tudi pri psu, ki je imel kot mladič zelo lepo dlako brez kakršnih koli znakov.
Približno začetni čas, ko bi že lahko opazili kakšne znake so mladički od 5 mesecev dalje, torej takrat, ko pri pomerancih poteka prva faza menjave dlake. Zelo puhasti oziroma volneni/ medvedkasti pomeranci so bolj nagnjeni k BSD. Če opazimo, da naš pomeranec ne menja mladičkaste dlake ampak ta postaja vedno bolj volnena in v primeru oranžnih pomerancev siva na hrbtnem in križnem predelu, lahko iz preventivnih razlogov že ukrepamo. V vsakem primeru moramo dlako in kožo v času menjave še bolj negovati in ji posvečati pozornost, da se vsa odmrla dlaka izčeše in se s tem naredi prostor za novo. V času menjave dlake je odsvetovano kakšno koli preveliko poseganje v psa. To je kastracija ali sterilizacija, striženje dlake (razen, da se naredi oblika) in velika izpostavljenost stresu.
Če pa naš pomeranec ni več mladiček pa obstaja nekaj znakov tudi za že odrasle kužke. Zelo jasen simptom je, ko dlake pri ušesih, nogah in pri zadnjici ne rastejo več. To bodo verjetno najprej opazili vaši pasji frizerji, saj psa na teh mestih postrižejo in do naslednjega obiska mu mora dlaka že zrasti nazaj. Drug simptom je, ko začne dlaka okoli repa temniti. Znak je tudi, ko po striženju dlaka po delih telesa ne raste več normalno. In postaja vedno bolj volnena, zbita skupaj in kratka ali pa zelo redka in suha. Tako kot pri mladičih se tudi pri odraslih v veliko primerih pojavi izjemno suha dlaka in prav tako koža. Še en znak je, da se pojavi pleša, običajno po zadnjih nogah v predelu genitalij ali repa, lahko pa tudi na drugih področjih. Znak so lahko tudi rjave ali temne lise na koži. To so nekateri izmed simptomov, kateri nam sporočajo, da se bolezen lahko pojavi ali da jo vaš pomeranec že ima.
Nekateri trdijo, da že pri mladičkih lahko opazimo znake, ki kažejo na to, da v prihodnosti obstajajo morebitne možnosti, da v odrasli dobi imel alopecijo X. Naj opozorim, da se lahko bolezen pojavi tudi pri psu, ki je imel kot mladič zelo lepo dlako brez kakršnih koli znakov.
Približno začetni čas, ko bi že lahko opazili kakšne znake so mladički od 5 mesecev dalje, torej takrat, ko pri pomerancih poteka prva faza menjave dlake. Zelo puhasti oziroma volneni/ medvedkasti pomeranci so bolj nagnjeni k BSD. Če opazimo, da naš pomeranec ne menja mladičkaste dlake ampak ta postaja vedno bolj volnena in v primeru oranžnih pomerancev siva na hrbtnem in križnem predelu, lahko iz preventivnih razlogov že ukrepamo. V vsakem primeru moramo dlako in kožo v času menjave še bolj negovati in ji posvečati pozornost, da se vsa odmrla dlaka izčeše in se s tem naredi prostor za novo. V času menjave dlake je odsvetovano kakšno koli preveliko poseganje v psa. To je kastracija ali sterilizacija, striženje dlake (razen, da se naredi oblika) in velika izpostavljenost stresu.
Če pa naš pomeranec ni več mladiček pa obstaja nekaj znakov tudi za že odrasle kužke. Zelo jasen simptom je, ko dlake pri ušesih, nogah in pri zadnjici ne rastejo več. To bodo verjetno najprej opazili vaši pasji frizerji, saj psa na teh mestih postrižejo in do naslednjega obiska mu mora dlaka že zrasti nazaj. Drug simptom je, ko začne dlaka okoli repa temniti. Znak je tudi, ko po striženju dlaka po delih telesa ne raste več normalno. In postaja vedno bolj volnena, zbita skupaj in kratka ali pa zelo redka in suha. Tako kot pri mladičih se tudi pri odraslih v veliko primerih pojavi izjemno suha dlaka in prav tako koža. Še en znak je, da se pojavi pleša, običajno po zadnjih nogah v predelu genitalij ali repa, lahko pa tudi na drugih področjih. Znak so lahko tudi rjave ali temne lise na koži. To so nekateri izmed simptomov, kateri nam sporočajo, da se bolezen lahko pojavi ali da jo vaš pomeranec že ima.
Ali lahko in kako bolezen preprečimo?
Ko imamo kužka pomeranca je pomembno, da smo pozorni. Nikakor ne prestrašeni in v stresu, saj tudi s tem vplivamo na našega kužka. Če ima kuža zgoraj naštete znake, ni začel normalno menjati dlake, je njegova dlaka zelo volnena in suha ali pa redka, se temu posvetimo. Ne pozabite, da dobro hidrirana dlaka vodi do zdrave kože in čudovite, sijoče dlake. Če prepoznamo zgoraj omenjene znake je potrebno spremeniti nego dlake in kože, kot smo jo imeli do sedaj. Predvsem pomembno je, da kupimo dobre šampone, ki so namenjeni za hidracijo dlake in kože, da kužku redno vlažimo dlako in da ga redno češemo. Pri zdravljenju BDS se zelo priporoča kopel z ozonom in to zdravljenje se je izkazalo tudi za zelo uspešno. Poleg ozonske kopeli močno priporočam tudi bioresonančne terapije. Preprečevanje, preden se razvije bolezen, je eden najučinkovitejših ukrepov proti BSD. Tudi hrana je pomemben del zdravljenja. Priporočeno je, da se pomeranca hrani s hrano z malo ali pa brez ogljikovih hidratov, saj se iz razgrajenih ogljikovih hidratov naredi sladkor, s katerim se hranijo glivice, ki pa lahko prizadenejo kožo še bolj in posledično tudi oslabijo imunski sistem. Zelo priporočljiva je tudi kura s probiotiki (3 mesece), probiotiki bodo v veliki meri pomagali pri preprečevanju razmnoževanja glivic in bakterij, okrepili pa bodo tudi imunski sistem in črevesno floro. Priporočam brikete, ki že vsebujejo probiotike in prebiotike in imajo odstranjene oglikove hidrate (primer: hrana Yoggies).
Ko imamo kužka pomeranca je pomembno, da smo pozorni. Nikakor ne prestrašeni in v stresu, saj tudi s tem vplivamo na našega kužka. Če ima kuža zgoraj naštete znake, ni začel normalno menjati dlake, je njegova dlaka zelo volnena in suha ali pa redka, se temu posvetimo. Ne pozabite, da dobro hidrirana dlaka vodi do zdrave kože in čudovite, sijoče dlake. Če prepoznamo zgoraj omenjene znake je potrebno spremeniti nego dlake in kože, kot smo jo imeli do sedaj. Predvsem pomembno je, da kupimo dobre šampone, ki so namenjeni za hidracijo dlake in kože, da kužku redno vlažimo dlako in da ga redno češemo. Pri zdravljenju BDS se zelo priporoča kopel z ozonom in to zdravljenje se je izkazalo tudi za zelo uspešno. Poleg ozonske kopeli močno priporočam tudi bioresonančne terapije. Preprečevanje, preden se razvije bolezen, je eden najučinkovitejših ukrepov proti BSD. Tudi hrana je pomemben del zdravljenja. Priporočeno je, da se pomeranca hrani s hrano z malo ali pa brez ogljikovih hidratov, saj se iz razgrajenih ogljikovih hidratov naredi sladkor, s katerim se hranijo glivice, ki pa lahko prizadenejo kožo še bolj in posledično tudi oslabijo imunski sistem. Zelo priporočljiva je tudi kura s probiotiki (3 mesece), probiotiki bodo v veliki meri pomagali pri preprečevanju razmnoževanja glivic in bakterij, okrepili pa bodo tudi imunski sistem in črevesno floro. Priporočam brikete, ki že vsebujejo probiotike in prebiotike in imajo odstranjene oglikove hidrate (primer: hrana Yoggies).
Barve pomerancev
Standard navaja priznane barve pomeranca: bela, črna, rjava, oranžna, siva in druge barve.
Med druge barve je v standardu navedeno: Pojem "druge barve" pokriva vse nianse barv, kot so krem, krem s črnimi konicami (cream-sable), oranžna s črnimi konicami (orange sable), črna z ožigi (black and tan) in dvobarvna. Pri dvobarvnih je bela vedno osnovna barva. Lise na beli podlagi morajo biti enakomerno enobarvne, črne, rjave, sive, oranžne ali oranžno-soboljeve, krem ali krem-soboljeve. Po možnosti naj bodo porazdeljene po celotnem telesu.
Med druge barve je v standardu navedeno: Pojem "druge barve" pokriva vse nianse barv, kot so krem, krem s črnimi konicami (cream-sable), oranžna s črnimi konicami (orange sable), črna z ožigi (black and tan) in dvobarvna. Pri dvobarvnih je bela vedno osnovna barva. Lise na beli podlagi morajo biti enakomerno enobarvne, črne, rjave, sive, oranžne ali oranžno-soboljeve, krem ali krem-soboljeve. Po možnosti naj bodo porazdeljene po celotnem telesu.
Ostale barve kot so Merle, Brindle, Tribarva (tricolour), Modra.. Po FCI standardu niso priznane!
RDEČA (Red): Rdeča je podobna oranžni, vendar je ta barva močno nasičena rdeča, podobna barvi irskega setra. Prava rdeča ni temno oranžna, temveč globoko ''zarjavela'' rdeča. Rdeči pomeranci morajo imeti črne veke, smrček, ustnice in blazinice.
ORANŽNA (Orange): Oranžna barva pri pomerancih se razlikuje od svetlo oranžne do globoko bogate oranžne barve, katera je lahko videti skoraj rdečkasta. Kateri gen oranžne (Agouti ali Clear) barve pes nosi, določimo z videzom novorojenega mladiča.
ORANŽNA (Agouti type):
Pogosto se rodijo videti "rjave" in bolj temne barve kot odrasli. Kot rezultat tega nekateri ljudje zmotno mislijo, da so njihovi oranžni kužki soboljeve barve (sable), vendar bo dlaka z odraščanjem psa postopoma postajala vedno bolj oranžna. Običajno bodo na konicah repa zadržali nekaj črnih dlačic in imeli črne brke.
ORANŽNA (Agouti type):
Pogosto se rodijo videti "rjave" in bolj temne barve kot odrasli. Kot rezultat tega nekateri ljudje zmotno mislijo, da so njihovi oranžni kužki soboljeve barve (sable), vendar bo dlaka z odraščanjem psa postopoma postajala vedno bolj oranžna. Običajno bodo na konicah repa zadržali nekaj črnih dlačic in imeli črne brke.
ČISTA ORANŽNA (Clear orange):
Čista oziroma Clear oranžna je barva, ki nima nobene črne dlake. Mladički so po navadi v barvi "masla", lahko pa se ob rojstvu pojavijo tudi barva smetane. Brki so svetli, ''slamnate'' barve (ne črni). Za to je odgovoren recesivni gen e obeh staršev (oba gena v tem lokusu imata alela za oranžno, tj. "ee"). Kot odrasli se lahko razlikujejo od skoraj smetanaste barve do svetle globlje oranžne. Temni clear orange pomaranci se skoraj ne ločijo od zgoraj omenjenih Agoutijev, barva brk in niti ene same črne dlake so edina stvar, po kateri jih lahko ločimo. Nekateri ostajajo bolj svetli in zgodi se lahko, da pigment na nosu z leti vedno bolj bledi.
Čista oziroma Clear oranžna je barva, ki nima nobene črne dlake. Mladički so po navadi v barvi "masla", lahko pa se ob rojstvu pojavijo tudi barva smetane. Brki so svetli, ''slamnate'' barve (ne črni). Za to je odgovoren recesivni gen e obeh staršev (oba gena v tem lokusu imata alela za oranžno, tj. "ee"). Kot odrasli se lahko razlikujejo od skoraj smetanaste barve do svetle globlje oranžne. Temni clear orange pomaranci se skoraj ne ločijo od zgoraj omenjenih Agoutijev, barva brk in niti ene same črne dlake so edina stvar, po kateri jih lahko ločimo. Nekateri ostajajo bolj svetli in zgodi se lahko, da pigment na nosu z leti vedno bolj bledi.
KREM (Cream):
ČISTA KREM (Clear cream):
Čista oziroma Clear krem je bistra, na osnovi gena (e), ki ves črni pigment spremeni v rumenega. V bistri krem pa obstaja še kak drug (nejasen) genetski dejavnik, zaradi katerega je barva bleda, včasih skoraj bela. Mladiči barve Clear krem se običajno rodijo videti praktično bele barve in na dlaki po telesu nimajo nič črnega pigmenta, brki pa so zelo svetli ali slamnato obarvani (ne črni).
ČISTA KREM (Clear cream):
Čista oziroma Clear krem je bistra, na osnovi gena (e), ki ves črni pigment spremeni v rumenega. V bistri krem pa obstaja še kak drug (nejasen) genetski dejavnik, zaradi katerega je barva bleda, včasih skoraj bela. Mladiči barve Clear krem se običajno rodijo videti praktično bele barve in na dlaki po telesu nimajo nič črnega pigmenta, brki pa so zelo svetli ali slamnato obarvani (ne črni).
NE-ČISTA KREM (Non-Clear cream):
Druga različica krem barve je ne-čista krem. Mladiči so običajno rojeni v srebrni barvi in za razliko od čiste krem barve imajo lahko na telesu nekaj črne pigmentacije, zlasti v mladosti, in imajo lahko črne brke. Z odraščanjem se barva iz srebrne s črnimi dlakami vedno bolj spreminja v krem.
Druga različica krem barve je ne-čista krem. Mladiči so običajno rojeni v srebrni barvi in za razliko od čiste krem barve imajo lahko na telesu nekaj črne pigmentacije, zlasti v mladosti, in imajo lahko črne brke. Z odraščanjem se barva iz srebrne s črnimi dlakami vedno bolj spreminja v krem.
ČRNA (Black): Črna je na splošno predstavljena kot "črna", popolnoma brez belih, rdečih ali rjavih dlak. Krovna in poddlaka sta po vsem telesu psa enake barve, čeprav se lahko pri tistih psih, ki niso hranjeni s kvalitetno hrano ali pa so več časa na soncu, pojavi nekaj pordelosti dlake. Podlanka je lahko svetlejše barve, še posebej preden odpade, v času menjave. Črni pomeranci morajo imeti črne veke, smrček, ustnice in blazinice.
RJAVA (Brown): Rjava ali čokoladna, kot jo najpogosteje omenjajo, vključuje vse odtenke od najtemnejše barve čokolade do najsvetlejše mlečne čokolade. Rjava barva nima nobenih belih sledi. Veke, smrček, ustnice in blazinice so rjave, nikoli črne.
BELA (White): Pri pomerancih bele barve mora biti dlaka čisto bela. Majhna sledi rumene barve, ki se pogosto pojavijo, zlasti na ušesih, se tolerira.
ČRNA Z OŽIGI (Black & Tan): Mladički te barve se rodijo črne barve, običajno z ožigi na prsih, nogah in pod repom. Ko rastejo, ožigi postanejo večji in opaznejši. Ožigi pri odraslih pomerancih običajno segajo po nogah, okoli gobca, prsi, obrvi, ušes in na hrbtni strani zadnjih nog (predel hlač) in repa. V idealnem primeru bodo na prstih imeli črne oznake, ki jim rečemo "pencil markings (oznake s svinčnikom)". Količina in odtenek rumenkastih oznak se lahko močno razlikujeta. Vedno strmimo k čim bolj polni rumeni barvi ožigov.
DVOBARVNA (Parti): Pri dvobarvnih psih je bela vedno osnovna barva. Lise na beli podlagi morajo biti enakomerno enobarvne, črne, rjave, sive, oranžne ali oranžno-soboljeve, krem ali krem-soboljeve. Po možnosti naj bodo porazdeljene po celotnem telesu.
SOBOLJEVA (Sable): Soboljeva je prav zaprav bolj zvorec kot barva. Ta izraz se nanaša na črn pas krovnih dlak, ki dajejo psu soboljev ali senčen videz. Ta vzorec oziroma barva se lahko razlikuje od le nekaj črnih dlak na hrbtu ali repu, do črnih krovnih dlak po celem psu. Poznamo: rdečo soboljevo (red sable), oranžno soboljevo (orange sable), močna oziroma globoka oranžna saboljeva (heavy (orange) sable), kremna soboljeva (cream sable), volčja soboljeva (wolf sable) in čokoladna soboljeva (chocolate sable). Spodaj po zgoraj naštetem vrstem redu prilagam fotografije.
Vir: https://ampomclub.org/pomeranian-colors/ in standard FCI N° 97.
Zanimivosti
- Leta 1912 sta, poleg še enega pekinčana, dva pomeranca preživela potop Titanica. Psička Lady se je s svojo lastnico Margaret Hays uspela rešiti na rešilnem čolnu številka sedem. Elizabeth Barrett Rothschild pa je svojega kužka, katerega ime ni znano, rešila na čolnu številka šest.
- Znani pomeranec z imenom Boo z znano ''medvedkasto'' frizuro naj bi bil postrižen samo enkrat kajti po prvem oblikovanju frizure mu dlaka ni več rasla. Imel je tudi postclipping alopecio, to je izpadanje dlake zaradi prevelikega posega in striženja oziroma britja dlake pomerancev.
- Najstarejši pomeranec je bil Coty iz Floride, rodil se je 1. junija leta 1994 in umrl 4. februarja leta 2016 v starosti 21 let, 8 mesecev in 13 dni. Nekateri trdijo, da so njihovi pomeranci dočakali starost 24 ali 26 let, vendar do zdaj to ni nikjer dokumentirano.
- Znani pomeranec z imenom Boo z znano ''medvedkasto'' frizuro naj bi bil postrižen samo enkrat kajti po prvem oblikovanju frizure mu dlaka ni več rasla. Imel je tudi postclipping alopecio, to je izpadanje dlake zaradi prevelikega posega in striženja oziroma britja dlake pomerancev.
- Najstarejši pomeranec je bil Coty iz Floride, rodil se je 1. junija leta 1994 in umrl 4. februarja leta 2016 v starosti 21 let, 8 mesecev in 13 dni. Nekateri trdijo, da so njihovi pomeranci dočakali starost 24 ali 26 let, vendar do zdaj to ni nikjer dokumentirano.
